Alenka Vesenjak/STA, 28. 1. 2018

Boris A. Novak: Z epom sem mrtvim vrnil dostojanstvo spomina (intervju)

Boris A. Novak, letošnji dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, samega sebe v prvi vrsti razume kot pesnika. Trdno verjame v moč poezije, toliko bolj, če nekaj stoletij počiva, kot je to značilno za ep. Epos Vrata nepovrata je tako upesnjena intimna zgodovina kot portret zlasti 20. stoletja.

Boris A. Novak / Foto: Tamino Petelinšek, STA

Gospod Novak, če sva že ravno v vašem kabinetu na oddelku za primerjalno književnost, predlagam, da ste najprej profesor. Kako bi običajnemu človeku, ki meni, da je ep mrtev, da ne obstaja več, da je to oblika zelo davnih časov, pojasnili, da to ne drži? No, poleg tega, da pred dvomljiveža postavite tri obsežne knjige, 40.000 verzov z naslovom Vrata nepovrata?

Glede na dejstvo, da celo večina literarnih zgodovinarjev in teoretikov trdi, da je ep mrtev, je vprašanje širših krogov, ki niso tako izvedeni v teh zadevah, toliko bolj relevantno. Ni samoumevno, da ljudje odpirajo tako debele knjige, še posebej, če gre za poezijo, ki je dandanašnji porinjena na družbeni rob. Sam verjamem, da ep ni mrtev, ravno obratno. Nobena zvrst ni tako živa kot tista, ki je imela privilegij počitka nekaj stoletij. Kar zadeva mene osebno, gre za snov, ki bi jo prozaist verjetno izrazil v obliki romana. Ker sam zgodb ne znam pripovedovati v prozni obliki, sem se moral zateči k edini obliki, ki jo obvladam, to pa je pripovedovanje v verzih.

Za epiko je značilen svojevrsten spomin jezika, izjemno pomemben je bil ritem, ker so si nekdanji pevci, izvajalci in občinstvo s pomočjo ritma lahko zapomnili na tisoče verzov. Ta spomin jezika pa je obenem tista posoda, ki hrani jezik spomina na nastanek sveta, rodovnik bogov, kraljev, na bitke, zmage in poraze, na nastanek skupnosti. Tovrstna besedila so vrednostni sistem teh prvotnih skupnosti hranila z etičnimi in pedagoškimi napotki, kako naj gre človek skozi življenje.

Sam sem ep prestavil v čase zadnjih stoletij, predvsem od 19. stoletja do današnjih dni. Največji problem jezika je bil, kako to prastaro formo sintetizirati z izkušnjami, kulturo, tehnologijo, ki so povsem drugačne. Možnost pripovedovanja zgodb o novejši zgodovini ali o sodobnih dogajanjih se mi je odprla v pesniški zbirki MOM - Mala osebna mitologija.

V Mali osebni mitologiji, v katero so lahko bralci vstopili pred desetimi leti, ste že predstavili ključne junakinje in junake, ki nastopajo tudi v epu. Kako je bilo vsa leta, ko ste pisali ep, živeti z njimi?

To je bil največji napor mojega življenja, umetniški, intelektualni, čustven in fizični. Občutek imam, kot da ta ep pišem že vse življenje in da se je pisanje pravzaprav začelo že v otroških letih, ko sem te zgodbe poslušal od staršev, sorodnikov in družinskih prijateljev. Ponavadi sem sedel na tleh, ob stolih, in vpijal zgodbe, ki jih takrat še nisem razumel, sem si jih pa zelo dobro zapomnil. Pri preverjanju po arhivih sem ugotovil, da so zgodbe nenavadno točne, verodostojne.

Po očetovi smrti sem začel pisati pesmi za bodoči ep. Vse so vključene v Vrata nepovrata. Predelal sem tudi nekaj starejših pesmi. Takrat mi pisanje še ni steklo, saj sem se soočal s številnimi težavami, med drugim s problemom ritma. Skušal sem pisati epske verze, v obliki jambskega enajsterca, in ob tem ugotavljal, da so zveneli pretirano umetno, papirnato in niso zmogli nositi ritma 20. stoletja in našega časa.

Po materini smrti leta 2008 sem se ponovno lotil dela, nato pa me pisanje epa ni več spustilo iz krempljev. Storil sem bistven korak in kristalno metrično formo ohranil za nekatere lirske lege ali določene refleksivne pesmi, medtem ko sem ritem, zvočno plat in način rimanja prilagajal sproti, različnim značajem, naravi obravnavanih obdobij, kulturnemu kontekstu, dramatiki dogodkov. Prešel sem na jazzovski način nenehnega prilaganja ritma, zvočnosti in grafične podobe, ki je postala bistveno bolj razgibana, kot je značilno za tradicionalne epe.

Skozi ep vas in nas vodita Dante in Ante...

Tako je. Dante je moj pesniški oče, Ante, moj biološki oče, pa je pripovedovalec zgodb. To sta temeljna tečaja epa. V epu so zgodbe, povezane z moškim svetom, ki je pogosto svet vojn in nasilja, zelo pa sem se trudil pokazati tudi drugačen način čutenja in videnja. Tega sem izrazil skozi zgodbe, pričevanja, poglede otrok in starejših. Zelo pogosto sem dramatične dogodke upesnil s pomočjo drobnih stvari.

Vaš ep je zelo dobro sprejet, med drugim je bil na slovenskem knjižnem sejmu razglašen za knjigo leta. Toda prej ste doživeli več zavrnitev, tudi največje založbe, Mladinske knjige. Čutite zdaj neko zadoščenje?

Zavrnitev je bila nedvomno posledica pritiska komercialnega oddelka Mladinske knjige. Prva knjiga, Zemljevidi domotožja, gre v drugi ponatis, druga, Čas očetov, pa v prvega. Bivališča duš, tretji del, najbolj obsežna, nenavadna, metafizična knjiga bo prav tako verjetno kmalu doživela ponatis. To so dejstva.

Sam pri sebi sem, z narcističnim samozaupanjem, ves čas vedel, da bo ep dobro sprejet. Zdaj sem seveda vesel, da so se našli bralci, bralke tako nenavadnega dela. Posebej me osreči, ko izvem, da nekdo, ki ne bere poezije, odpre katero od knjig eposa in ga branje potegne. To je neka prava potrditev, ki mi veliko pomeni. Zavrnitve so me seveda prizadele. Ministrica za kulturo, ki je ne bom imenoval, je zavrnila podporo neki drugi založbi z besedami, da to delo ni v vitalnem interesu slovenske kulture. Zato se moram ponovno zahvaliti založbi Goga za pogum, tveganje, da je šla v tako zahteven projekt. Mladinska knjiga se mi je kasneje opravičila. Rekli so mi, da so naredili veliko napako (smeh).

Večkrat pravite, da ste doma v slovenskem jeziku, medtem ko ste do slovenskega okolja kot družbeno angažiran intelektualec zelo kritični. V epu pa, to je značilno, ne sodite preteklosti. Verjetno gre za zelo pretehtano odločitev, načelno držo?

Da, pri pisanju epa sem se vseskozi trudil, da ne bi sodil in da bi vse te like vzpostavil kot otroke svojega časa. Bojim se, da vse prelahko sodimo o ljudeh, ki so delovali v povsem drugačnih obdobjih, ko so delovale drugačne zakonitosti in to seveda velja tudi za eno izmed ključnih tragičnih resnic tega obdobja, ki se dandanašnji kaže kot boleče vprašanje sprave. Potrudil sem se, da bi razumel tudi ljudi, ki so se znašli na drugi strani in da bi upesnil tragedijo povojnih pobojev in političnega preganjanja. Poskušal sem zajeti celotno sliko.

Moje življenjske okoliščine so k sreči narekovale, da sem nevezan na različne kulture in okolja. Odraščal sem v Beogradu, kot otrok slovenskih staršev sem hodil v srbsko šolo, pozneje sem prevajal iz različnih jezikov in tudi velik del svojega življenja preživim v tujini. Doma sem v slovenskem jeziku in na celotni pesniški poti sem se trudil, da bi brusil diamant tega jezika.

V tretji knjigi epa vaš oče materi na vprašanje, zakaj se ves čas prepira z nekaterimi ljudmi, odvrne, da so "v tej deželi, v tej zgodovinski zimi, to edini ljudje, ki so prepira vredni". Sklepam, da v vašem primeru niso vsi ljudje vredni prepira?

Moj odnos do slovenskega okolja in odnos slovenskega okolja do mene je, milo rečeno, kompleksen. Poleg številnih prijateljev in okolij, ki me nadvse prijazno sprejemajo, sem bil od nekdaj soočen tudi z manj prijaznimi odzivi. Eden izmed takih je denimo napad Nova24TV, da se France Prešeren obrača v grobu, zato ker je po njem poimenovano nagrado prejel sodelavec Udbe. Udba je mene zasliševala, tisti, ki me zdaj napadajo, pa so bili takrat skriti v varnih kotih in jih ni bilo nikjer. Očitno pa so se zelo dobro naučili udbaških metod. To je folklora, bagatela, ki pa seveda kaže na patologijo dela slovenske družbe, ki je prišla do zelo nevarnega in nihilističnega izraza v tragediji izbrisanih, ki jo upesnjujem tudi v epu, v Bivališču duš. Bojim se, da tu ni pomoči. Sam sem kar se da aktivno sodeloval pri demokratizaciji Slovenije, bil sem v nevarnih situacijah in mislim, da si tako pritlehnih napadov nisem zaslužil.

Ti napadi se vrstijo dolga leta in največ govorijo o njihovih avtorjih. Nanje sem odgovoril s satiričnimi pesmimi, ki bodo ostale. Na take podlosti je najbolje odgovarjati s humorjem, zaradi tega, ker občutka za humor ti ljudje nimajo in je ta zato daleč najbolj učinkovita metoda.

Svojevrsten odgovor na takšne napade je verjetno tudi ep, je tako?

Poglejte, moj oče, prakomunist, kot se je sam označeval, je bil triindvajsetkrat zaprt, o zaporih je vedel vse. V tem smislu mi je večkrat pomagal z zelo praktičnimi nasveti. Prakomunist je ostal do konca življenja, imel pa je seveda hude izkušnje tudi z logiko sistema. Kot partizanskega poveljnika ga je glavni štab dvakrat obsodil na smrt. Taka je bila tudi usoda nekaterih sorodnikov. Gre za zgodbe, ki bodo ostale. Zgodbe oseb, za katere sem imel srečo, da so moji predniki, sorodniki, bodo ostale v zgodovini. Njihova imena sem rešil pozabe, vrnil sem jim dostojanstvo spomina. Tukaj pritlehni klevetavci ne morejo prav ničesar.

Bliža se kulturni praznik. En dan bomo spet poslušali, kako je kultura naredila ta narod, aktualna politična garnitura bo izrekala puhlice in odkljukala en dela prost dan za ljudstvo. Kaj bi svetovali umetnikom, soustvarjalcem kulture glede na vse bolj porazen, obroben, večkrat zasmehovan status, ki so jim ga prav s svojimi (ne)odločitvami podelili politiki?

Z grozo spremljam novice o ukinjanju subvencij za izjemno kvalitetne in prodorne umetniške projekte. To je strašna napaka kulturne politike. Bojim se, da je politična kultura te dežele v trenutku osamosvojitve, ki je bila razglašena ravno v imenu kulture in jezika, nanju pozabila in se obnaša predvsem skozi prizmo, da vse to preveč stane. Ali ne bi bilo cenejše, če bi ukinili to državo? Nedvomno bi potem vsaj del Slovencev živel bolj srečno.

Kaj je vsebina te države, čemu obstaja, če pa so njeni temeljni atributi, ki se kažejo predvsem skozi jezik in umetnost, ogroženi? Tukaj ne morem drugače, kot da rečem tudi to, da gre nedvomno za neumnost, ki je inherentna oblasti. Zmeraj znova pozablja na bistvene reči. Sam sem bil družbeno angažiran malone 50 let in nimam nobenih drugih predlogov in nasvetov kot protest in zahteva pravic za umetnike. Enako velja za zaostrena socialna vprašanja. Če je država tako uspešna in če so kazalci rasti bruto nacionalnega dohodka med najboljšimi na mednarodni ravni, potem res ni razloga, zakaj bi državljani živeli tako slabo. Še posebej nesrečen sem zaradi usode kolegov umetnikov, umetnic, ki so v svobodnem poklicu. Popolnoma razumem njihovo ogorčenje, ga podpiram in se zavedam, da bo 8. februar kot dan kulture torišče tudi za tovrstne proteste. In prav je tako.