Notesnik in kava. Jaz in kava. Oba s kavo in kava z nama. Ponedeljek. Dan, ko vsi pričnejo s polno paro. Sama pa prav zato izpustim pogovor o uprizoritvi V Damask. Lahko samo ugibam, kaj se je v resnici zgodilo. Upam, da je beseda tekla tudi o prevodu (podpisuje ga Darko Čuden) oziroma o prenovljenem naslovu, v katerem prevajalec vehementno izpusti besedo »pot«. Pot v Damask ostane samo še V Damask. Zakaj prav »pot«? A ni ta pravzaprav ključna? Razlika. Pomen. Akcentiranje. Poantiranje. Metaforika.

»Kakšna šala, če življenje vzameš resno – in hkrati, kakšna resnost, če se šališ!«. Nekje v tej izjavi (uvodni stavek v omenjeni dramski trilogiji) se morda skriva tudi odgovor na to, zakaj je pojem poti iz prevoda izpadel. Zakaj je pot manj pomembna kot konkretno geografsko locirano območje ali pa je zgolj tako očitna in močna prispodoba, da ...

Življenje je pot. Življenje je ena sama pot. Dobesedno in metaforično. Smo v nenehnem gibanju. Dobesedno in metaforično. Tak je bil tudi današnji dan. Cel dan na poti; začenši z Iranom (Damask), preko Slovaške (predvsem Bratislave) v Anglijo in Benečijo. Danes je vse preprosto. Tudi brez interneta. To dokazuje tudi Borštnik, ki nas popelje skozi različne časovne intervale, zemljepisne koordinate. In tako sanjamo naprej. Raje sanjamo, kot da bi se resnično aktivirali, ugotavlja Predanova, ko poskuša ustvariti paralelo med slovaškim gledališčem in dramatiko. Morda zato, ker preprosto ciljamo na čisto potencialnost in ne na njeno aktualizacijo. Ker v potencialnosti je še vse mogoče. Tako kot v sanjah. In zato se raje skrivamo, potapljamo v svoje lastne svetove.

iskali ste me vsepovsod
a me niste našli
tukaj
tukaj bi me morali iskati (Ivan Volarič - Feo)

Čakamo. Čakajoči, upajoč, da ne Godota. Slovaki so se že predramili. Slovenci se šele prebujamo. Kljub številnim paralelam med slovaško in slovensko dramatiko in gledališčem se zdi, vsaj po predavanju Elene Knopove, da je Slovenija precejšen korak zadaj. Manjka strategija. Kaj smo naredili za promocijo, popularizacijo in predvsem razvoj sodobne dramatike. Da bi zapolnili vsaj trohico lastne nevednosti, poslušalcu, gledalcu, inscenatorju na Borštniku postrežejo tudi s slovaškim opusom. Na meniju so: predavanje Elene Knopove o sodobni slovaški dramatiki; predavanje Vladislave Fekete (ki je na sporedu danes, v sredo); izbor treh dramskih besedil, zbranih v knjigi Sodobna slovaška drama, uprizorjenih v bralkah, in monodrama z naslovom M. H. L.. Kljub podpori sodobne dramatike na Slovaškem (vsaj tako se je zdelo glede na kompleksno, prepletajočo se mrežo partikularnih entitet, ki si načrtno prizadevajo za njen razvoj in kontinuiteto) bi si upala trditi, da tudi pri nas najdemo odlične pisce, dramatičarje. Zahvaljujoč predvsem KD Integrali. Le katera od omenjenih dramskih besedil se lahko kosa z meni izjemno dragim tekstom Petra Rezmana Gospa Sveta (2010), pospremljenim z enako odličnim in navdihujočim spremnim besedilom Blaža Lukana. Omeniti bi veljajo tudi številne druge, ki vztrajno oblikujejo in preoblikujejo podobo slovenske sodobne dramatike.

Manjka nam prevodov. To vemo vsi. Manjka tudi več drznosti domačih gledaliških hramov. Grum žal ne zadostuje. Nedavno sem se po naključju na festivalu Ex Ponto zapletla v pogovor z nemškim ustvarjalcem, dramaturgom, pomočnikom programskega vodje nekega manjšega gledališča v Nemčiji. Željan je bil svežih besedil. A od vseh naštetih imen je iz bazena nekdanje Jugoslavije prepoznal le ime Ivana Sajko. Nepoznavanje je odraz ignorance naše države do nacionalne dramatike. Morda bi bilo zato smiselno prevesti nekaj zanimivih besedil v angleški jezik in jih ob obisku Borštnikovega srečanja ponuditi tujcem. Rezmana bi jim morali ponuditi, pa Simono Semenič, pa ostale Integralovce, pa tudi morda ostale staroste. Nekateri so zanimivi. Tudi navdihujoči? Navdihujoča je Rezmanova Gospa Sveta. Vanjo je vpisana neka nova drugačna etika, estetika in poetika. »tukaj, tukaj, bi me morali iskati« Ostale izjave o pomenu politične drame, obujanju in reinterpretacijam domačih, klasičnih dramskih besedil, pomembnih zgodovinskih osebnosti, sodobnih tem (migracije, teme, ki se dotikajo registra spola ...) ... so prazne, splošne. Ne povedo ničesar. Potrebujemo mesto. In ne praznine. Bralke nam ga niso dale dovolj. V njih nisem prepoznala ničesar od naštetega; nobenega »nacionalnega pečata« (ne mislim, da ga dramski tekst potrebuje, ampak je bil omenjeni element izpostavljen), splošno, univerzalno, vsakdanje. Izjema je bilo tretje besedilo, ki sem ga, seveda, zamudila.

In naprej. Na pot seveda. Najprej v angleško predmestje, kamor je postavljena uprizoritev Knapi slikarji (Lee Hall), nastala po resničnih dogodkih in po knjigi umetnostnega kritika Williama Feaverja. V slovenski prostor jo je na oder SNG Celje prenesel Samo M. Strelec. Je slavospev delavcu, majhnemu in preprostemu posamezniku, ki si postavlja velika vprašanja v želji po preprostih in delujočih odgovorih. Je zgodba, ki nagovori majhnega in preprostega človeka, a pri tem ostane preveč na površini, zadovolji se z neposredno emotivno učinkujočimi prijemi, skozi katere sproža identifikacijo gledalca. Povsem drugače od Beneškega trgovca, ki se ga je lotil Eduard Miler: ta trgovca odpelje daleč stran od izvirnika. Njegov Beneški trgovec je svež, sodoben, zabaven in predvsem natančno domišljen. Na vseh nivojih uprizoritve, zahvaljujoč ekipi. Čeprav v drugem delu popusti, ponudi dovolj mesa, s katerim lahko nadaljujemo pot.