Nuša Komplet, SiGledal, 22. 10. 2013

Anica o Ledi. Leda o Jeleni. Jelena o Anici.

V mednarodnem programu Mostovi se bo danes na 48. Festivalu Borštnikovo srečanje predstavila tudi hrvaška režiserka Anica Tomić s predstavo »Leda« po besedilu Miroslava Krleže, ki je na Martulićevih dnevih hrvaške drame in avtorskega teatra pometla s konkurenco in dobila martula za predstavo, za režijo (A. Tomić), za dramaturgijo (J. Kovačić), za igro (N. Dorčić) in za glasbo (F. Đurović, A. Tomić, J. Kovačević).

foto Mara Bratoš

Še bolj kot ta formalni zapis o predstavi je zanimiv umetniški kredo gledališkega tandema Anice Tomić in Jelene Kovačić (opisan pred leti v intervjuju za Novosti), da ne pristajata na licemerstvo, na lažnive ljudi in odnose, na delovanje po načelu iskanja lastne koristi. In zato sta obrnili ploščo. Namesto prilagajanja takšnemu svetu sta si postavili lastne vrednostne kriterije, s katerimi naj se potem sooča svet okoli njiju. In uspeli.

Kako se vam danes prilagaja svet?

Ne bi mogla trditi, da se mi svet prilagaja. Svet in človek sta vedno v nekem odnosu medsebojnega in vzajemnega prilagajanja. Citat, ki ga navajate, je v bistvu del dvournega pogovora z novinarjem Bojanom Munjinom. Tako vzet iz konteksta pogovora mi danes deluje skoraj preambiciozno. Ko sva imeli z Jeleno (Kovačić, o. p.) ta intervju, sva pripravljali predstavo Ovo bi mogla biti moja ulica o nasilju med mladoletniki. Za naju je to takrat pomenilo, da ne pristajava na svet, v katerem se tolerira nasilje in tudi vse, kar pripelje do njega. V tem smislu je za naju predstava postala svojevrstna utopija empatičnosti in ponovno najdene odgovornosti, v katero še danes verjameva.

To ni vaš prvi 'uradni' obisk Festivala Borštnikovo srečanje, že leta 2010 ste gostovali v mednarodnem programu s predstavo Menažerija. Ali sicer spremljate slovenski gledališki prostor? Oliver Frljić, vaš kolega iz predstave Gospodična Julija, ga že nekaj let aktivno soustvarja. Ali kdaj razmišljate o tem tudi vi?

Spremljam slovensko gledališče in mislim, da razpolaga s sijajnimi in zanimivimi avtorji in igralci. Imela sem priložnost gledati različne predstave, saj po pravilu ne izpuščam slovenskih gostovanj, poleg tega slovenski režiserji pogosto delajo tudi na Hrvaškem, in tako sem na svojevrsten način v stiku z vašim gledališčem. V ZKM-u (Zagrebačko kazalište mladih, o. p.) je nedavno delal Jernej Lorenci, ki ga spremljam že več let in njegovo delo izjemno cenim. Vsekakor bi želela delati v Sloveniji, vzpostaviti dialog s slovenskimi igralci, pri katerih me pritegneta njihov način dela in disciplina, gledališko spregovoriti o drugačnem kulturnem kontekstu, na katerega pa nas istočasno veže vrsta skupnih točk.
 
Predstava Leda je nastala v mednarodni koprodukciji. Kako je prišlo do sodelovanja?

Krleževo Ledo je izbrala Lidija Dedović, ravnateljica Kraljevskega gledališča Zetski dom s Cetinja. Predlagala je tudi koprodukcijo med Zetskim domom in Zagrebškim mladinskim gledališčem. Dubravka Vrgoč je predlagala za delo naju z Jeleno in tako je pravzaprav prišlo do tega sodelovanja. Kot tretji koproducent se je v projekt vključil še Kotor Art festival, tako da je bila prva premiera predstave potem v Kotorju. Za naju je bil velik in čisto nov izziv postaviti Krležo, glede na to, da sva do zdaj vselej sami pisali svoje tekste in se je tokrat prvič zgodilo, da je prišel material od zunaj. To je bilo za naju obenem težje in lažje, a mislim, da sva uspeli zgladiti vse razlike in najti vse podobnosti same izvedbe in tako obenem ostati zvesti Krleževi predlogi in najinemu avtorskemu pristopu.

Koliko je razširjeno sodelovanje znotraj hrvaških gledališč? Ali vidite v takšnem sodelovanju svetlejšo prihodnost gledališča?

Koprodukcije so zelo zanimiv, inspirativen in dober model dela v gledališču. Vsaka koprodukcija je za avtorje izjemno pomembna, saj gre za izmenjavo novih energij. Iskrenost pri vsaki gledališki izvedbi se pokaže v trenutku odkrivanja ljudi, ki pri predstavi sodelujejo. Tako tudi vsaka koprodukcija odpira nove prostore kreiranja, srečanje z drugimi soustvarjalci, ki črpajo iz drugačnega konteksta in tako bogatijo naš lastni svet. V tem smislu verjamem, da je največja vrednost vsake koprodukcije srečanje z drugimi oziroma z novimi, ki se povsem nepričakovano izkažejo za znova prepoznane.

V ustvarjalni ekipi predstave Leda prevladuje ženska moč. Kako je to povezano s samo izbiro dramskega teksta in kako vpliva na interpretacijo, glede na to da gre za precej mačistično obarvan tekst? Če pridam za ilustracijo odlomek iz teksta: »Ne vem, ampak bolj ko premišljujem o ženskah, bolj se mi kaže, da so to absolutno inferiorni stvori! To so dejansko bitja nižje vrste! To so nekakšne čudne rastline, ki brez simbioze ne zdržijo niti štiriindvajset ur!« 

Glede na to, da z Jeleno vedno delava predstave skupaj, se na nek način vedno tudi zdi, da prevladuje ženska energija. Ampak mislim, da ustvarjalna energija nima spola in da se v gledališču vselej bistvena energija dogaja med vsemi ljudmi, ki v procesu dela sodelujejo. Konkretno v Ledi so bile moške in ženske energije izenačene, in prav v tem spoju se je zgodila tudi predstava, ki jo boste gledali. Res pa je tudi, da Krležo pogosto obtožujejo mizoginije, čeprav meni osebno stvar ni tako enoznačna. V vsakem primeru sva skušali, na ravni interpretacije in seveda tudi na ravni izvedbe, dati enak prostor vsem likom in jih na noben način nisva hoteli obsojati ali opravičevati. Najbolj pomembno nama je bilo, da jih razumeva. Za naju to ni bil ne moški in ne ženski tekst, ampak tekst o človeku kot takšnem. In bolj nama je bilo pomembno, da Krleževe like pretvoriva v naše sodobnike, v ljudi iz mesa in krvi, ki jih danes srečujemo na ulici in živijo v tem sistemu. Krleževega antifeminizma, ki je prisoten v Ledi, nisva zanemarili, a se nisva ukvarjali z ženskami kot žrtvami. Iz Melite in Klare sva naredili ženski, ki se še kako zavedata časa in prostora, v katerem živita, obenem pa zavedata tudi svojega položaja v družbi, ki trdi, da ni patriarhalna, pa to vseeno je. No, z mizoginijo pa se res nisva želeli ukvarjati. Ukvarjali sva se s trenutki, v katerih človek sprejme napačno odločitev, in edino, kar mu preostane, je nositi posledice te odločitve. In takšne odločitve se ne delijo na moške in ženske.


foto Mara Bratoš
Zakaj je Krleža dramsko besedilo Leda podnaslovil kot komedijo, vi ste ga opredelili kot tragičen komad s komičnimi elementi, bere pa se ga lahko tudi kot psihotriler?

Krleža je bil neverjeten poznavalec človeške narave, človeških odnosov in vseh odtenkov, ki jih ti odnosi skrivajo, in v tem je bil nemilosten. Iz takšne pozicije se je človeškim slabostim in napakam treba smejati, celo mora se jim smejati, a ta smeh je vselej mučen in grenak. Ledo je mogoče brati na komičen ali tragičen način. Midve sva izbrali tragičen način, saj nama je bilo pomembno, da tudi ta predstava nadaljuje najino začetno, skozi predhodne predstave že razdelano misel – da nosi v sebi socialni angažma in da govori o času in sistemu, v katerem živimo. Skozi Ledo sva tako spregovorili o družbeni igri, ki ne more obstajati brez laži oziroma, kot reče Krleža, »brez takta«. Ukvarjali sva se z vprašanji družbenih vlog, na katere vsakodnevno pristajamo in ki smo jih uspeli obdržati v družbenem sistemu skozi odnos rablja in žrtve. Ukvarjali sva se z iluzijami, zapeljevanjem, nasiljem pa tudi z žalostjo in zgrešenostjo človeških obstojev.

Kaj je mitična Leda preko Miroslava Krleže danes?

Kot sami pravite, je Leda mitski lik in za naju je bila njena zgodba tisti ključ, ki je formiral koncept predstave. Ledo je Zevs zapeljal v podobi laboda, torej pod krinko. Za naju sta bili pomembni prav to zapeljevanje in krinka, saj je to lažno zapeljevanje, zapeljevanje pod krinko, postalo simbolno mesto, ki sva ga skušali transponirati na cel tekst. V najini postavitvi se liki neprestano medsebojno zapeljujejo in se istočasno zavedajo, da so tudi sami zapeljani. Nič se ne skriva, vse je zelo transparentno, nihče niti za trenutek ne odide z odra, in prav ta njihova skupna eksistenca pripelje do svojevrstnega sadizma. Liki pa istočasno zavajajo tudi publiko, saj se nenehno zavedajo njenih pogledov in vse, kar počnejo, počnejo zaradi nje. A tako igralce kot gledalce veže enaka, družbeno sprejeta konvencija, konvencija gledališča. Kako dolgo lahko zdržimo pogled Drugega oziroma kako dolgo ta Drugi lahko zadrži pogled na nas, določa trenutek, v katerem prihaja do tako imenovanega "razkrinkanja". A po razkrinkanju, ne glede na to, kako mučno je bilo, vselej pride trenutek pomirjenja.

Povezani dogodki

Nuša Komplet, 23. 10. 2013
Ivo o Halini. Halina o Jeanu. Jean o Ženski.
Nuša Komplet, SiGledal, 21. 10. 2013
Pičimo (v prvi)!
Nuša Komplet, SiGledal, 20. 10. 2013
Pičimo (uglajeno v črnem in z razgreto glavo po vetru)!
Nuša Komplet, SiGledal, 25. 6. 2013
Petič ...
Nuša Komplet, SiGledal, 28. 10. 2013
Pičimo (proti cilju)!