Ana Obreza, 30. 11. 2018

Ana Obreza bere sodobno slovensko dramo

Ana Obreza je spreminjajoče se živo bitje. Še včeraj pridna in zagnana študentka je danes preprosta popotnica z upanjem, da bo radost razlita tudi na jutrišnji dan. In rada bere vse: naravo, glasbo in srce. Štafetno palico je prejela od Simone Ješelnik in si s pomočjo SiGledalovega iskalnika izbrala dramo Hodi mesto Saške Rakef.

Foto: osebni arhiv

Nekdo ni kdo. Nomen est omen, v nekem mestu pa so vsi brez imen, še celo mesto samo. Vseeno je, vse je vseeno, vse je isto in enako tako v tem mestu tu kot v onem tam, kjerkoli so ljudje privolili, da se odrekajo imenom zavoljo večje politične korektnosti, varovanja osebnih podatkov, standardizacije, produktivnosti, podložnosti ekonomskim silnicam. – Hočeš preživeti? Skrij se. Potuhni se. Bodi enak med enakimi. Kaj praviš? Bodi tiho. Ubogaj. Ne povzročaj hrupa. Ne oblači se v barve. Ne smej se. No, smej se, če ti rečemo! Delaj, kar ti rečemo. Ne delaj, česar ti ne rečemo. Tako preprosto je to. Še vedno ne razumeš? Preberi si zakon. – Preberem si zakon. A še vedno ne razumem. Ampak tega ne bom povedal na glas. Zakaj bi se izpostavljal, zakaj bi vsem priznal, da ne razumem pravil tega sveta, ko pa jih očitno vsi ostali tako dobro razumejo in izpolnjujejo, zakaj, da bi me imeli za neumnega, me zasmehovali? Ne, to pa že ne. Lepo tiho bom podpisal ta obrazec, ki pravi, da bo moje ime strogo zaupno zavarovano in nihče ne bo vedel, da sem uslužbenec neke korporacije, in seveda nočem, da je moj otrok podpisan pod risbico, morda njegova risbica sploh ni narisana po standardih, jaz ne vem, nikoli se nisem ukvarjal s pedagoškimi določili, meni se zdi, da kar … ustrezno riše, ampak to je gotovo še ostanek starševske subjektivnosti, ki se je skušam znebiti na delavnicah za objektivizacijo jaza, kakorkoli, če njegova risbica ni narisana po standardih, on pa bo pod njo podpisan, bo nanj za vedno legla senca in sramota nesposobnosti, čeprav bi se morda lahko kdaj kasneje še vedno izkazal za koristnega in standardnega državljana, ampak če zaostaja že sedaj, najbrž ni kaj prida, ukinitev naravne selekcije nam je prinesla nekaj zapletov, še dobro, da imamo nekaj pravil in določil, ki nam pomagajo prepoznati šibkosti in popraviti napake, počistiti packe, iztrebiti posebnosti, zatreti nepopolnosti ... – Ti je kdo rekel, da govori? Podpiši že in pojdi nazaj delat.

»Ker si človek, kot sem človek sam,

ti – v tvoje dobro – dovoljujem, da nisi človek«

Hvala za dovoljenje, prav rad bi vam ustregel, trudim se že vrsto let, ampak … naj se še tako trudim: nikakor mi ne uspe, ne biti človek. Lahko sem še tako prihuljeno nepremičen, v meni je nekaj … ne le nekaj, ampak kaj, nek kaj, ki mu ne vem imena, tisti kaj, ki mi prinese spanec, tudi ko se mu upiram, ker bi kot spodoben in odgovoren zaposleni rad bedel v skrbi za jutrišnji sestanek, tisti kaj, ki mi zvije gleženj, da ne morem na timbilding s šefi oddelka in nato tiste sobote prvič začudeno ugledam, da moj otrok že skoraj ni več otrok in da bo kmalu treba odganjati mladce v usnjenih jaknah, ki se bodo lepili na podboje vrat, tisti kaj, ki se tega veseli in boji, tisti kaj, ki me spomni na že davno davno preminulega dedka, ko na troli zagledam spečega starčka s polodprtimi usti, tisti kaj, ki me spodbudi, da si oblečem živo vijolične srečenosne spodnjice, tisti kaj, ki obudi okus po domači kisli repi in zahrepeni po štrukljih brez plastike.

»Ko mi je na avtobusu nekdo prvič odstopil sedež, sem se zahvalil, ampak malce grobo. Bil sem užaljen. Mogoče pa sem se le prestrašil. In kolikor se spomnim, prvič pomislil - lahko še vedno zgradim hišo? Se lahko še vedno zaljubim? Lahko še vedno odidem?«

Šestnajst slik besedila Saške Rakef s sodelavci Hodi mesto je upor proti krčenju človeka. V brezdušno temo sistema zapiranja, ki je tako brezhibno plasiran, da ga zamenjujemo za višje dobro, za nekakšen popolni red omike in civiliziranosti, so usmerjeni igrivi žarometi. Igrati se je vendar tako … človeško. Pa si še upamo? Svetloba te mrakobne igre živahno preigrava besede, živo suče misli, z dejanjem boleče zadeva v mesto ranjenosti, daje čutiti bolečino tudi tistim že skoraj zapisanim brezčutnosti. Ne glede na vsa prizadevanja za ukalupljenje in definiranje človeka, človečnosti in človeškosti čutenje ostaja onkraj meja nadzora. In začutiti bolečino je prvi klic k sočutju – prav sočutje pa je tisto, ki nas oživlja v polnost nepopolnega človeškega življenja ter nas kliče k spremembi. Da bi si spet upali igrati – pa ne zgolj igro, temveč edino resnično, življenje.

Povezava: Hodi mesto

Saška Rakef, Hodi mesto

V rubriki »Izvolimo dramo« beremo sodobne slovenske drame in se nad njimi iskreno navdušujemo ter jih predvsem priporočamo v branje vsem obiskovalcem portala SiGledal. Ideja za to početje se je porodila Simoni Semenič na okrogli mizi Sodobna dramatika, ki je potekala v okviru festivala dramske pisave Vzkrik (24. 3.–26. 3 2017).  Ime rubrike je predlagala Grumova nagrajenka 2017, Simona Hamer, ki je tudi prva izvolila dramo in za naslednje branje nominirala bralca po svojem izboru in presoji, ta pa bo bralce slovenskih dram nominiral dalje. S to verižno igro ali z verižnim eksperimentom želimo predvsem promovirati branje sodobne slovenske drame, saj iskreno verjamemo, da si sodobna slovenska drama zasluži biti (vsaj) prebrana. 

Povezani dogodki

Anja Rošker, 9. 11. 2018
Anja Rošker bere sodobno slovensko dramo
Nina Strmole, 9. 11. 2018
Nina Strmole bere sodobno slovensko dramo
Sašo Jerše, 16. 11. 2018
Sašo Jerše bere sodobno slovensko dramo
Katarina Šavs, 16. 11. 2018
Katarina Šavs bere sodobno slovensko dramo
Katarina Robnik, 16. 11. 2018
Katarina Robnik bere sodobno slovensko dramo
Gašper Markun, 23. 11. 2018
Gašper Markun bere sodobno slovensko dramo
Nina Čehovin, 30. 11. 2018
Nina Čehovin bere sodobno slovensko dramo
Saša Krhen, 7. 12. 2018
Saša Krhen bere sodobno slovensko dramo
Nastja Miheljak, 7. 12. 2018
Nastja Miheljak bere sodobno slovensko dramo
Ana Obreza, 31. 3. 2012
Saša Pavček: Obleci me v poljub
Staša Bračič, Ana Obreza, 15. 1. 2016
Pes, noč in nož