Izraelsko-britanski performer, koreograf, režiser in profesor je mednarodno uveljavljeni umetniški ansambel ustanovil leta 2001 ter z njim do sedaj ustvaril sedem predstav. Z zadnjo predstavo, Poroko, gledalcu pričara distopični svet, v katerem smo vsi poročeni z družbo in ki še vedno vsebuje odrešilno ljubezen skupnosti in revolucije. Značilni geckovski svet, ki se vrti okoli plesa, diha, zvoka, čustev in metafore, se razvija skozi poetično igro in sodelovanje ter vedno v središče postavlja vse vpletene, vključno z občinstvom. Predstave nastajajo v Združenem kraljestvu ter se nato spreminjajo in nadgrajujejo skozi uprizoritve po vsem svetu.
Kaj so stebri fizičnega gledališča Gecko, temelji, ki vam omogočajo razvijanje predstav in prenos sporočilnosti?
Naš glavni steber je človeškost; pri razvijanju idej in predstav je tako bistveno, da se naslavlja in razume človeškost ljudi, ki so prisotni in soustvarjajo predstavo. Namesto razvijanja cele palete likov je pomembno, da poskušamo razumeti in se vživeti v izvajalce in celotno ustvarjalno ekipo. To se nato preslika v naš odnos do občinstva: predstave so pravzaprav vedno o gledalcih in ne toliko o tem, kaj smo hoteli povedati mi, so sprožilec lastnih vprašanj v občinstvu. Mislim, da je ta fascinacija z ljudmi in človeško naravo zelo jasen in pomemben temelj našega ustvarjanja. Iz tega temelja nato izhajajo še drugi, kot so dihanje, dihalne tehnike. Način, kako Gecko uporablja dihanje, je bistven za naš odnos do čustvovanja, telesnosti in domišljije ter za našo vez z občinstvom, povezovanje s samim seboj in z ustvarjalnim prostorom. To je dodatni poskus doseganja globlje človeške povezanosti. Poleg tega naše ustvarjanje temelji na enosti vsega, posvetimo se celotni osebi, zajamemo njen čustveni svet in vse jezike ter zvoke performerjev, uporabimo celotni oder in vse tehnične vidike, ki so nam na voljo. Gecko tako nudi celostno in mednarodno izkušnjo gledališča. V predstavi Poroka uporabljamo skoraj 20 različnih jezikov, vendar je pravzaprav bistven samo eden - jezik, ki izraža našo človeškost.
Fizično gledališče je ponavadi dokaj abstraktno, medtem ko so vaše predstave razumljive ali pa jih je vsaj mogoče dekodirati, kar ni vedno značilno za ta gledališki svet. Kako razmišljate o vašem fizičnem gledališču?
Mislim, da gre za ravnovesje ali igro, da omogočite občinstvu, da se počuti dovolj prijetno ali da se lahko počuti neprijetno. Nočem, da bi se občinstvo počutilo zavrženo ter tako ne bi uvidelo ali doseglo česa pomembnega. Naš cilj je ustvariti prostor, v katerem gledalce zamika, da bi se zaljubili v zgodbo in like, v katerem se temu prepustijo, vstopijo v nekakšen hipnotično-terapevtski proces. Tako občinstvu omogočiš, da se pridruži dogajanju na odru. Potrebna je mera radodarnosti, ko jih pozoveš, da vstopijo v ta naš svet. Preden si lahko ustvarjalci privoščimo, da se podamo na pot do nečesa globljega, moramo pridobiti zaupanje gledalcev, jih ganiti ali nasmejati, jim podati prepoznavne motive in ponuditi možnost, da se prepoznajo v likih. Ko enkrat dekodirajo te situacije, se je možno igrati z obliko. Ta celoten proces me nekoliko spominja na Picassovo sliko Guernica - opazovalec lahko razbere oblike in njihove pomene, vendar dlje ko gleda, bolj lahko začuti še druge plasti, nekaj pretečega ali skrivnostnega, kar lahko razberemo le v najglobljih delih naše lastne človeškosti. Gre za igro poezije, med katero se lahko igramo s kompleksnimi temami, jih razkrivamo ter na koncu ugotovimo, da izvirajo iz nas samih. Naše predstave lahko gledalci razberejo kot zelo kompleksne ali zelo preproste, odločitev pa je prepuščena njim.
Je fizično gledališče način, kako prebiti ne samo zid med ustvarjalci in gledalci, temveč tudi omejujoče konvencije ter tako doseže vsebinsko in slogovno svobodo?
Sicer ne morem razpravljati o celotnem svetu fizičnega gledališča, saj je to kar široko področje, vendar lahko pritrdim, kar se tiče gledališča Gecko. Pred 20 leti, ko sem začel ustvarjati z Geckom, sem bil naveličan tedanjega gledališkega sveta, večino takratnega ustvarjanja sem občutil kot vklenjeno v konvencije in posledično zelo dolgočasno. Eden izmed mojih najmočnejših ustvarjalnih vzgibov je bila želja, da bi se prepustil odnosu med izvajalci in gledalci, da bi tvegal, hkrati pa sem se zavedal, da hočem ostati radodaren in jasen ter da se nočem izgubiti v igri abstrakcij. Gre za proces čustvene dostopnosti, v katerem odmisliš tradicionalno obliko in se hkrati osredotočiš na potrebe občinstva do točke, ko je težko natančno opredeliti to ustvarjanje. Sam tako težko kategoriziram, kaj točno Gecko ustvarja, saj presegamo ločnice. Nastopamo na gledaliških in plesnih festivalih in naš cilj ni, da se opredelimo.
Nekateri naše ustvarjanje razumejo kot ples, drugi kot gledališče, spet tretji kot fizično gledališče. Sam hočem samo ustvarjati kvalitetna in prodorna dela z ljudmi, pri tem pa se ne oziram na oznake ter tako ne razmišljam o preseganju konvencij, ustvarjam v trenutku in ne intelektualiziram. Tri leta traja, da ustvarim predstave in med tem procesom postanem suženj ustvarjalnega toka. Potrebujem čas za premislek na vseh stopnjah ustvarjanja, da bi lahko res razumel, kaj se sploh dogaja. Na začetku namreč sploh ne vem, kaj točno bom ustvaril. Če hočeš uživati ustvarjalno svobodo in energijo, potem se moraš prepustiti tej nevednosti ter se nato lotiti izkopavanja gradiva iz sebe in ustvarjalnega prostora. Tega procesa ni možno priganjati, prav tako ni jasnih ciljev, ki bi jih nato poskušali doseči z izboljšavami ali dodatki. Tako potrebujem ves čas, ki je na voljo, da izluščim esenco dela. Če poskušaš priganjati ta proces, ti zmanjka goriva za naslednjo stopnjo. Čas je potemtakem bistven. Če se izkaže, da nimamo dovolj sredstev, sam raje zmanjšam število udeležencev kot pa obseg časa.
Poroka gledalca navda z občutkom tesnobe, napetosti, vendar ga hkrati zaziblje v stanje podobno sanjam s ponavljajočimi se motivi in ritualnim vzdušjem. Je bilo to del strategije ali se je zgodilo spontano skozi fluidni proces ustvarjanja?
Ta preplet občutkov je eden izmed temeljev tega dela, posledica razvijanja metafor, ki nas spomnijo na svet sanj. Bistvo se skriva v ustvarjanju simbolov, ki so pomenljivi za zgodbo, vendar tudi za gledalce. Ko ustvarjam, ponavadi skušam razvozlati neko uganko, ki je bistvena zame in hkrati nato tudi za izvajalce in občinstvo. Ne moreš pričeti na lahkoten način, ko se zavedaš, da se lotevaš težkih tem, zato je ta občutek pretečega grmenja pomemben. Občinstvo tako najverjetneje že takoj občuti ta suspenz, vendar je treba poudariti, da se odzivi razlikujejo - včasih se med našimi predstavami zgodi, da se en gledalec smeji, medtem ko se drugi joka, včasih pa nekdo začuti to napetost šele po predstavi. Ta mešanica odzivov je točno tisto, kar si želim od občinstva. Ne potrebujem veliko, vendar si želim raznolikost odzivov. Takrat tudi vem, da delo deluje, da je kompleksno.
Poleg ustvarjanja vodite izobraževalne delavnice za učence in učitelje, sodelujete z univerzami in kulturnimi organizacijami ter predstavljate svoj pristop tudi na mednarodnih turnejah. Kako potekajo te delavnice in ali jih razumete kot del svojih ustvarjalnih procesov, del svoje umetnosti?
Da, zagotovo, naše delavnice in drugi projekti razkrivajo vse metode našega procesa in širijo našo miselnost. Na njih učimo različne veščine ali postopke dihanja, celovitega odrekanja intelektualnim procesom, odkrivanja lastnega telesa in telesnosti čustev ter hkrati razvijamo lastne smernice ustvarjanja. Vedno spodbujam naše performerje, da se čim pogosteje udeležujejo teh delavnic, saj jim prav tako pomagajo globlje razumeti naš pristop. Vodimo številne delavnice in tudi sam izkoristim te priložnosti za nadaljnje raziskovanje in poglobljeno razumevanje lastnega procesa - delavnice so zame nekakšen laboratorij za dela v nastajanju, kar cenijo tudi drugi udeleženci, saj začutijo, koliko mi pomenijo, posledično pa so jim tudi sami bolj predani.