Vinko Möderndorfer, 26. 1. 2017

Aktualnost Madame Butterfly v revnem opernem času

SNG Opera in balet Ljubljana, Giacomo Puccini MADAMA BUTTERFLY, režija Vinko Möderndorfer, premiera 26. januar 2017.
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu

Madama Butterfly je brez dvoma ena izmed najbolj dramatičnih zgodb v vsej operni literaturi. Njenemu večnemu gledališkemu življenju ne botruje samo nenadkriljiva Puccinijeva glasba, pač pa tudi sama zgodba, ki jo sestavljajo izjemni dramski značaji.

Lahko bi rekli, da je zgodba prava novodobna tragedija, saj junakinja, mlada Butterfly, ni sama kriva za svoj tragični konec. Je žrtev manipulacije. Jasno je, da je tudi sama ambiciozna punca, ki si želi boljšega življenja, želi si biti Američanka, imeti ameriški potni list, vendar je kljub vsemu zlorabljeno bitje. V resnici je to skoraj pedofilska zgodba, saj ima punca komaj petnajst let. Pa ne gre samo za to. Gre predvsem za trk dveh različnih kultur. Za spopad dveh različnosti. Na eni strani imamo veliko močnejšo in agresivnejšo ameriško kulturo, ki je militantna, samovšečna, samozadostna … na drugi strani pa tradicionalno japonsko kulturo, ki je v vsem popolnoma drugačna. V religioznem, etičnem, moralnem in estetskem smislu. Dva popolnoma različna svetova, ki se borita za prevlado. To pa je pravzaprav zelo prepoznavna situacija. To je tisto, kar doživljamo vsak dan, kar vsak dan gledamo na televizijskih ekranih. Spopad dveh svetov. Dveh kultur.

Takšna konfrontacija dveh različnosti bi bila lahko jasna in vidna tudi v naši uprizoritvi. Prav zanimivo bi bilo na odru videti oba svetova, ki se borita za prevlado v načinu arhitekture, v načinu oblačenja, v kontrastu med materiali: les – železo, svila – platno, kontrast bogate ritualne poroke na eni strani in ritualno osiromašen poročni obred na drugi, intenzivna likovna podoba notranjega doživljanja in kapitalistično trgovinska osiromašenost … In še in še … Vendar si v slovenskih, kulturno brezbrižnih in duhovno obubožanih časih tudi v operi ne moremo več finančno privoščiti takšne slikovitosti, ki bi bila globoko vsebinska, za publiko pa tudi gledališko razkošna in fascinantna. Pa nič zato. Še vedno nam ostane pahljača zanimivih značajev, ki so aktualni in prepoznavni. Mnogo nadutih in prevzetnih pinkertonov se brez moralne hrbtenice sprehaja tudi po slovenskem svetu. Tudi lik Gora, ki pravzaprav prodaja in trži mlada japonska dekleta, lahko prepoznamo v današnjem svetu. Ogromno takšnih gorov je, ki trgujejo z ljudmi: z ženskami, otroki, delavci, begunci. Živimo v svetu, kjer se vse trži in prodaja. Goro je izjemno aktualna človeška kreatura, kakršne srečujemo vsak dan. To so tisti ljudje, ki izkoriščajo prekarne delavce (tudi v kulturi), ki v kombijih za velike denarje tihotapijo begunce, ki čez morje v preluknjanih čolnih prevažajo ženske in otroke in tako dalje in tako dalje. To so končno tudi brezobzirni delodajalci, ki jim je vseeno za ljudi in ki jih tudi v slovenskem vsakdanu srečujemo na vsakem koraku.

Tudi diplomat Sharpless, ki ima vseskozi polna usta moralne drže, ki kar naprej opozarja prijatelja Pinkertona, da se ni šaliti s čustvi ljudi, ni bogve kakšna velika moralna veličina. Tudi njemu je bila všeč brhka petnajstletnica, samo poguma ni imel, da bi jo osvojil. Morda je zaradi tega nekoliko nevoščljiv kolegu Pinkertonu in od tod ta velika moralna čistost, ki se mu kar naprej valja po ustih. Če bi bil Sharpless resnično tako moralen, kot se kaže, potem bi posvaril ubogo petnajstletno Butterfly in ji povedal, da je poroka in sploh vse zgolj režirana predstava, ki bo mlado dekle Pinkertonu pripeljala v posteljo, da mu bo krajšala čas, ki ga mora s svojo ladjo, s pomenljivim imenom Lincoln, preživeti v Nagasakiju. V resnici si je Pinkerton za svoje seksualno kratkočasje kupil (za 999 let) hišico in v njej petnajstletno Butterfly. Slab človek. Slab, vendar zelo aktualen značaj. Njegova zadnja arija, v kateri se prav gnusno posiplje s pepelom (… Bežim! Kako sem zloben. Slab človek sem. Ne bom prenesel tvoje bolečine (pri tem misli na Butterfly), ah, kako slab človek sem …) je umetniški prikaz pokvarjenega človeka (Američana, Evropejca), ki podcenjuje ljudi drugih kultur in ras, jih zasužnji in uniči, na koncu pa se milo zjokca nad svojim grdim značajem in gre svojo pot mirno naprej. To smo mi. Pinkerton je slika današnjega, kapitalističnega, globalnega človeka. Žal.

Seveda pa tudi Madama Butterfly ni povsem nedolžna. Je mlada, ambiciozna punca iz zelo revne (bankrotirane) družine. Želi se dobro poročiti. Želi postati Američanka in oditi iz Japonske. Želi si drugačnega življenja in zato je pripravljena zatajiti celo svojo vero, svojo nacijo, svojo kulturo. In to tudi naredi. To pa ni najbolj etično ravnanje. Zakaj to naredi? Zaradi ljubezni? Če je to zaradi ljubezni, potem ji takšno izdajstvo oprostimo. Ljubezen je nad vsem. Če pa to počne zaradi preračunljivosti, potem njena dejanja niso najlepša. Puccini in njegov libretist se do tega vprašanja ne opredelita. Dilema ostaja odprta. In prav je tako. Življenje ni enostavno. Ni črno-belo. Butterfly se zaljubi, hkrati pa si želi tudi boljšega in lepšega in drugačnega življenja. Ni neumna punca. Natančno ve (sluti), v kaj se spušča. Strah, ki ga vsake toliko opera izpričuje tako v besedah kot v temnih, zloveščih glasbenih tonih, nam govori o tem. Želi si biti ljubljena in strah jo je, da se bo vse zelo slabo končalo. Medtem ko Pinkertona žene strast, poželenje, ki pa se (tako nam dokazuje zanosna Puccinijeva glasba) obrne tudi v ljubezen. Ampak moški smo čudna bitja: velikokrat zamenjamo ljubezen s poželenjem. Mislimo, da ljubimo, v resnici nas žene samo strast. In Pinkerton je moški. Pa še nadut in militanten Američan za povrh, ki je prepričan, da je vse, do česar pripluje njegova ladja,  njegovo. Zmes je eksplozivna: ambiciozna, rosno mlada punca, ki ljubi, in starejši vojak, ki si želi telesne ljubezni in je v vročici strasti nekaj časa prepričan, da ljubi.

Puccini je značaj mlade Butterfly naslikal v različnih tonih. Dekle je odločno, pa tudi izgubljeno. Kot poročena Američanka zna biti tudi precej groba do svoje zveste služabnice Suzuki. Ko se bori za svoje mesto, zna tudi prav po žensko izsiljevati. To se izvrstno vidi v drugem dejanju, v prizoru s Sharplessom, ko mu iznenada pokaže Pinkertonovega otroka. Otroku poje: Veš kaj drznil si je misliti gospod? Tvoja mati naj te nosi v naročju in v dežju in vetru po mestu hodi in naj po ulicah kruha in obleke prosi … Medtem pa Sharpless stoji zraven. Vendar je njeno izsiljevanje razumljivo. Upravičeno. Ona je žrtev spletke pokvarjenega Pinkertona in kulture, ki jo on pooseblja. Puccini je vedel, da je človeški značaj kompleksen. Vedel je, da lik mlade Butterfly ne bi bil naraven, če bi bila zgolj žrtev, če bi bila zgolj angel v človeški podobi. Njenemu liku  je dodal temne značajske barve. S tem pa je samo povečal njeno tragičnost in nam jo še bolj približal.

Prava moralna veličina mlade Butterfly se izkaže šele v drugem dejanju, ko zvesto čaka, da se bo Pinkerton vrnil. Njena zvestoba je občudovanja vredna. Živimo v svetu, kjer je zvestoba (ne samo v ljubezenskem smislu) že davno umrla. Ljudje nismo več zvesti nobeni moralni, etični ali celo nacionalni vrednoti, zvesti smo samo še denarju. In v takšnem svetu, kjer ni več zvestobe, je trmasta zvestoba, ki gre čez vse, izjemna dragocenost. Butterfly postane tragična šele takrat, ko je zvesta. Zvesta pa je divje in brezkompromisno. Vztraja v izobčenju, v pomanjkanju samo zato, ker verjame, da se bo njen ljubi vrnil, ko taščice zgradijo si gnezdo …

Služabnica Suzuki in snubec Jamadori sta edina povsem pozitivna lika v celotni zgodbi. Res pa, da sta to stranski figuri in sta zato njuni zgodbi, v skladu z dramaturgijo, manj pomembni. Suzuki celo poskuša opozoriti svojo gospodarico, ki je več kot njena delodajalka, ženski sta spletli nekakšen prijateljski odnos, na nevarnost, ki ji preti. Vendar nič ne pomaga. Suziki ostaja nekakšen strelovod Butterflayine trme.

Jamadori pa je v svoji iskreni ljubezni pošten in požrtvovalen. Gre za popolno predanost. Jamadori in Butterfly bi bila lahko lep in skladen par, vendar ona trmasto vztraja pri zvestobi. Puccinijeva glasba nam da slutiti, da se Butterfly zaveda, da je Jamadori njena priložnost, ki bi ji lahko rešila življenje, da bi Jamodori lahko bil njena prava življenjska izbira. Vendar: NE. Ljubezen in smrt se nevarno približata. Eros postane tanatos. Zgodba drvi v svoj neizogibni konec.

Madama Butterfly je zgodba, v kateri v svetu, kjer ni več nikakršnih moralnih in etičnih vrednot, zmaga človeška zvestoba, ki pa je žal zvestoba do groba.

Puccini pred nami razgrne paleto značajev, v katerih se prepoznamo. Pred nas postavi zrcalo.

To pa je pravzaprav največ, kar lahko stori umetnost.

Svet bomo morali spremeniti sami.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)

SNG Opera in balet Ljubljana, Vinko Möderndorfer, Puccini

Povezani dogodki

Vinko Möderndorfer , 6. 5. 2010
VESNA VESNA!
Vinko Möderndorfer, 8. 10. 2015
Borštnikov prstan 2015 - Ljerka Belak
Vinko Möderndorfer, 26. 2. 2015
Pohitite, pohitite! Odvratnih rim se veselite!