Tjaša Bertoncelj, 26. 4. 2017

Rožni park senc

MALA ŠOLA KRITIKE (Kyo Maclear: Virginija Volk. Režija Fabrizio Montecchi. Lutkovno gledališče Ljubljana. Premiera 20. 4. 2017)
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac

Senčno gledališče, igra senc in svetlobe, obrisov ter gibov, odpiranje estetske razsežnosti, ki jo kot mirno lepoto zna vzpostaviti režiser Fabrizio Montecchi. Tokratna uprizoritev Virginije Volk sledi že večkrat nagrajeni predstavi Račka, Smrt in tulipan v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Ne le vizualno, tudi z blago klavirsko spremljavo Mitje Vrhovnika Smrekarja smo popeljani v počasni ritem rahločutnega in izdelanega gledališkega ustvarjanja. Zgodba izhaja iz motivov slikanice avtoric Kyo Maclean in Isabelle Arsenault, ki sta za navdih vzele življenje angleške pisateljice Virginie Woolf, trpeče za depresijo in njene sestre slikarke Vanesse Bell. Tako spremljamo zgodbo potrte Virginije in njej nasprotne, iskreno vesele sestre Vanesse, ki želi Virginijo spraviti v dobro voljo in ji pričarati tisti navidezno nedosegljivi Rožni park. Priča smo prikazu depresije ali po otroško žalosti, dvojice občutij, nedosegljivosti ali dosegljivosti želenih svetov in skrbi sestrske ljubezni. Virginijevo melanholijo se preobrazi v senčno podobo volka na stoječem platnu. Počasno premikajoče kontrira igrivo migajoči človeški senci njene sestre. Z izstopanjem in vstopanjem v igro senc, različnim manipuliranjem z njihovimi učinki, večanjem in manjšanjem podob ter spreminjanjem pozicij lutk in svetlobnih virov, se tvori prikaz večdimenzionalnosti ne le senčnega gledališča, temveč tudi osebnih razpoloženj.

Osrednja podoba je torej obris dveh sester, a slednje se razširja tudi na temnost ali barvitost zunanjega okolja. Iz temnih vrtečih se rešetkastih senc stavb, ujetosti Virginije v žalost, se naslika ta želena dežela brez potrtosti, Rožni park. Tako se vrteče projicirajo barvite podobe, izdelki domišljijskih razsežnosti slikarskega platna in vpliva osebne percepcije pogleda na svet. Obarvati svet, ki se zdi ujet v svojo temačnost, obarvati sence, ki so navadno črne. Predstava Virginija Volk izrazi lepoto brez olepševanj in spektakelskega kiča. Pokaže tisto jedro umetnosti, ki je včasih prenarejeno v razno umetno učinkovanje. Vizualno dopolni nerazvito otroško dikcijo in tako predstava kljub vtisu preprostosti kaže na kompleksnost vsebine, estetskega in senčnega gledališča. Izpostavlja vprašanje dosegljivosti Rožnega parka in ponudi možnost izstopa iz potrtosti, s čimer opolnomoči posameznika (s pomočjo bližnjih) ter poda vlogo in učinek njegovi percepciji sveta. Dokler govorimo o žalosti, se sporočilo sklada z duhom uprizoritve: umetnost, lepota se ponudi kot rešitev. V odraslem dojemanju depresije (če jo želimo tako dojemati) pa ni tako enostavno.

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/

Povezani dogodki

Klara Drnovšek Solina, 26. 4. 2017
Volčja čarobnost