Pretekle uprizoritve režiserke Maruše Kink, kot so Razcufane zgodbe, Gorjanci in Bleščivka, ternovo uprizoritev Vikingi: pesem severnega morja povezuje niz elementov, ki evidentno opredeljujejo režiserkin pristop. Uprizoritev, ki je nastala v koprodukciji Zavoda Margareta Schwarzwald in Cankarjevega doma, s preteklimi uprizoritvami druži upodobitev raziskovalne dogodivščine – če smo v Razcufanih zgodbah spremljali karavano, ki odkriva nenavadne in bizarne pesmi, v detektivki Bleščivka Toma in Karolino, ki se odpravita v neznano, se tokrat na pot iskanja podajo liki iz nordijske mitologije: Thor (Nejc Jezernik), Loki (Mojka Končar) in Freja (Ivana Percan Kodarin). Uprizoritve tako družijo tudi izraziti, pogosto nevsakdanji (Silva s krokodilom v Bleščivki) ali groteskni liki (celotna karavana Razcufanih zgodb), njihovo nevsakdanjost pa podpira eklektična estetika stalne sodelavke Maruše Kink, to je scenografke in kostumografke Vasilije Fišer. V celoti gre za predstave, ki so namenjene otroškemu ali (pred)pubertetnemu občinstvu in tako vsebujejo interaktivne ali mobilizacijske postopke, sporočilni motivi pa poudarjajo skupnost in sodelovanje. Najizraziteje pa v ospredje stopa zanimanje za pripovedništvo, ohranjanje ali pripovedovanje zgodb, kar običajno uteleša osrednji lik – ali več njih – ki so tako ali drugače aktivno opredeljeni z odnosom do zgodb. V Bleščivki je to pripovedovalka zgodb Silva, v Razcufanih zgodbah celotna karavana, prav tako v Gorjancih celotno centralno dejanje opredeljuje pripovedovanje zgodb. V primeru uprizoritve Vikingi pa je to Freja (Ivana Percan Kodarin), ki zbira zgodbe in ki z interaktivnim pristopom razkrije, da pozna individualne zgodbe čisto vseh, tudi tistih, zbranih v dvorani.
Uprizoritev je najmočnejša ravno v trenutkih, ko se ji uspe odlepiti od že ustaljenih reprezentacij in ko ponudi lastna avtorska uprizoritvenoestetska ali vsebinska osišča.
Izhodišče uprizoritve je torej že obstoječi, folklorni material, s katerim uprizoritev ostaja v relaciji najprej prek scenografije: scenski prostor ostaja scenografsko dokaj neobremenjen, fokusiran le na sprednji in zadnji del vikinške ladje, in nato prek koda igre, ki izhaja iz poudarjanja bistvenih značilnosti nordijskih mitoloških bitij; Thor je grobijanski in močan, Loki spletkarski, Freja mistična, nastopajoči pa so zaznamovani s prehajajočo pozicijo med pripovedovanjem o različnih likih in njihovim utelešanjem, čeprav venomer izraziteje ohranjajo povezavo z liki in so s tem tovrstne tranzicije manj evidentne, bolj subtilne in tekoče. Ob tako konkretnem ter relativno prepoznavnem izhodišču je uprizoritev najmočnejša ravno v trenutkih, ko se ji uspe odlepiti od že ustaljenih reprezentacij in ko ponudi lastna avtorska uprizoritvenoestetska ali vsebinska očišča, kot je na primer premisa o pogledu bogov na človeka. Vsebinska in vizualna privlačnost uprizoritve pa ne zakrije njene dramaturške šibkosti. Ekspozicija, v kateri smo seznanjeni z liki in vsemi njihovimi močmi in sposobnostmi, je nesorazmerno dolga, uprizoritveno pa omejena na verbalno posredovane informacije, ki jih občasno prekinejo posamični gegi, ki izhajajo iz medsebojnega prerekanja med liki - pripovedovalci. Šele po slabi tretjini predstave postane jasen centralni vsebinski problem, in sicer, da je Thor izgubil svoje kladivo in s tem svoje moči. Sledi etapno popotovanje po vzporednih svetovih s ciljem, da bi Thor svoje kladivo ponovno našel.
Med etapami spoznamo še druga mitološka bitja, kot so škratje in vilinci, k reprezentaciji katerih ustvarjalci pristopajo z dobrodošlo mero ironizacije, scenski prostor pa se ob popotovanju preko svetov razširi med, ob in nad publiko, pri čemer čvrstost fikcije navkljub pretočnosti med avditorijem in odrom zagotavljajo intenzivne atmosfere, dosežene z minimalnimi režijskimi sredstvi ter z navihanostjo igralske interpretacije. Dramaturška šibkost pa se kaže tudi strukturno, in sicer v nesorazmernosti med dramaturško vrednostjo ali vlogo prizora ter njegovo režijsko izpeljavo. Pogosto tako plesnokoreografske točke (koreografija, Ana Pandur) po trajanju zasenčijo prizore, bistvene za razvoj zgodbe – ti se odvijejo mimobežno ali pa so ponovno zgolj verbalno posredovani. Tudi naslovni motiv morja je v uprizoritev uveden pozno in zato deluje nekoliko neumeščeno. Gre za prizor, v katerem Freja razkrije, da zbira zgodbe, in ki se zvrsti med etapami Thorovega iskanja kladiva. Prizor sicer gradi na zanimivem vsebinskem osišču ter na tankočutni interpretaciji Ivane Percan Kodarin, ki deluje z zadržano, a občutno intenziteto, vendar se glede na interno logiko in ritem, ki ju predstava predhodno vzpostavi, zdi neustrezno umeščen. Uprizoritev tako izvirne kontekste z avtorskim premislekom le nastavi, jih obdrži na ravni motiva ali perspektive. Na splošno se torej zdi, da je uprizoritev nekonsistentna v preseganju izvorne fascinacije nad izbranim folklornim materialom.