Klara Drnovšek Solina, 20. 12. 2016

Pomembne teme, ki izzvenijo

Mala šola kritike|Draga Potočnjak: VSI JUNAKI ZBRANI. Režija Branko Potočan. Slovensko mladinsko gledališče. Premiera 21. 2. 2015
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras

Vsi junaki zbrani v Slovenskem mladinskem gledališču je predstava, ki naslavlja zelo pomembne teme, vendar na žalost razpade. Gre za drugo plesno-gledališko delo (prvo je izjemno uspešna predstava Kekec) Branka Potočana, sicer plesalca in koreografa, ki se je uveljavil predvsem s fizičnim gledališčem - deloval je kot član Vandekeybusove skupine Ultima vez in kasneje ustanovil svojo skupino Fourklour. Tokrat režiser (ali bolje rečeno koreograf?) v fokus ne postavi le enega slovenskega junaka, ikono otroštva, ampak, kot pove naslov, mnoštvo njih. Avtorica teksta Draga Potočnjak se je usmerila predvsem na pravljične junake ter junake slovenskih zgodb in legend, predvsem ljudskega izročila in kulturne dediščine, kot predstavnike junakov, katerih ime je še ostalo zapisano v slovenski zavesti.

Vsi liki junakov svoje potencialne inačice odsevajo v soimenjakih likov osnovnošolcev, ki predstavljajo prvo raven dogajanja predstave – osrednjo zgodbo o »grupiranju« in popularnosti, kvizu, tekmovalnosti in vzgojnem, precej predvidljivem koncu – združenju moči za skupno boljše. Poleg aktualnih medvrstniških odnosov v obdobju odraščanja in iskanja svojega položaja v družbi v širšem in ožjem pomenu želi predstava vpeljati tudi teme kapitalističnega ustroja, brezposelnosti, revščine, alkohola, korupcije … Karikirano rečeno, želi zajeti celotno mizerijo slovenskega prebivalstva v sodobnih »izrojenih« neoliberalistničnih časih, in sicer kot kontrapunkt bogatemu narodnemu slovstvu z belimi liki junakov. Žal pa je zadana tema preobsežna in pretežka, da bi jo predstava uspela ustrezno prikazati, razdelati in predvsem dodelati. Socialno pomembne teme izzvenijo, propadejo v ritmu šal na prvo žogo, za katere se zdi, da so edine, ki jih mlada publika dojame in se nanje odzove, čeprav ji predstava ponuja marsikatero precej inteligentno besedno igro ali izjavo.

Za besedilo se zdi, da ponuja le dve ravni, dva ekstrema šal. Eden je že omenjeni, precej preveč preprost, drugi pa je tip šal, za katerega je potrebna široka splošna razgledanost in poznavanje slovenskega ljudskega slovstva, kar pa je od osnovnošolcev v poplavi modernih risank in interneta, ki mogoče sploh še pri pouku niso jemali omenjene snovi, iluzorno pričakovati. Poleg tega jih zaposluje tudi konstantni »parkour« po igralu oziroma v abstraktnih funkcijah tudi v stanovanju, studiu … Zdi se, da mlado publiko »obešanje« po barvnem jeklenem ogrodju precej navdušuje, čeprav bi bilo to lahko mnogo bolj razvito, vsebovalo več elementov in inovativnosti, pa tudi boljše izrabe samega ogrodja. Zdi se namreč, da to (na videz zelo) lahkotno preskakovanje in »obešanje« po konstrukciji onemogoča tenzijo, ki bi jo potrebovale teme, ki jih ustvarjalci želijo nasloviti. Sam gib, kot označevalec posameznika pride premalo do izraza in tako se ključne razlike v fizičnih zmožnostih (ostalih likov) proti nadpovprečni bistrosti (osrednjega lika) ne zaznajo dovolj. Na tem mestu umanjka poglobljena študija giba v povezavi s karakterjem uprizorjenega lika, kar pa bi bilo glede na količino giba in težo pomena, ki mu jo pripišemo kot glavnemu kodu predstave, nujno potrebno.

Zdi se, da se je ta površinskost prenesla na celotno predstavo, ki je »zletela« mimo v sproščenem in neobremenjenem tempu, kljub močnim temam, ki si jih je zastavila, ni pa jih znala funkcionalno vpeljati v dogajanje. Večinoma so ostale le kot omembe, ki jih mlada publika ni pograbila, bodisi zaradi prevelike abstrakcije prikaza (takšno je omenjanje kapitalistov, ki ne doživi neposredne konkretne ponazoritve) bodisi zaradi hitrega tempa, ki je sproščal vsakršno tenzijo, ki bi se navezovala na socialne probleme likov. Med drugim se ta lahkoten tempo predstave prikaže tudi ob hujši nesreči glavnega lika – sploh se ne zavemo, kaj šele ponotranjimo pomen in nesrečo, ki preti tako družini Franceta kot njegovi ekipi. Dogajanje namreč hiti mimo in že je tu Mojca pa njena tekmica Zala … Blodnje Franceta pa ostanejo v drugem planu in se izrazijo predvsem v osmišljenju medvrstniških odnosov.

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajoi lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/

 

Povezani dogodki

Klara Drnovšek Solina, 24. 11. 2016
Kraljevska rezidenca na metli
Klara Drnovšek Solina, 30. 1. 2017
Zmedena Groznovilca
Klara Drnovšek Solina, 31. 1. 2017
Vsak dan bliže apokalipsi