Manja Ocepek, 9. 4. 2018

Pohujšanje v dolini šentflorjanski 4

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Režija Eduard Miler, SNG Drama Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko in Cankarjev dom, premiera 26. 1. 2018) – Po tolikih nereflektirano pompoznih vzklikanjih, ki so se do danes dodobra utrdili v slovenski kulturni spomin, češ, kako je umetnost kakor vlačuga, narodov hrbet željan biča in podobnih Cankarjevih jedko streznitvenih zbodljajev, je nova postavitev Pohujšanja nadvse dobrodošel pomik v magične psihološke pokrajine umetnikove lepe duše.
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Izstopa režiserjeva poteza združitve likov Zlodeja in Petra (ta ima že v Cankarjevi drami dodaten »obraz« razbojnika Krištova Kobarja!) v en lik, ki ga mojstrsko oživi Uroš Smolej ter pokaže ves svoj diapazon igralskih sposobnosti. Izjemno tenkočutno preigrava šaljivost na začetku že kar bolnega izsiljevanja in izkazovanje temeljne skrbi za stanje sveta. »Kdo je, kdo sem?« se glasi zavozlanka Petrovega monologa, ki celó »potrojeno« odmeva v prostor. In ravno to je največja tragika doline Šentflorjanske, okolja, ki zatira vsakršen umetniški izraz, izraz, ki sploh omogoča identiteto. Zglajuje posebnosti in izravnava odklone, iz posameznikov dela hlapce, med katerimi je malo veselja, s katerimi družba stagnira, kjer ni vitalnosti, ki bi navdihovala umetnika in tudi ni človečnosti.

In zato je dolina, v zemljo steptana Sodoma, že zdavnaj kaznovana, vendar se tega njeni prebivalci, že sami prsteni, ne zavedajo. Igralci se opotekajo po suhi zemlji na odru, njihovi gibi so mehansko neobčutljivi, udje pa zakrneli. Njihova prezenca je medla, samostojno ne bi učinkovali, vsi skupaj se zlivajo v en lik z različicami, en arhetip. To podobo dopolnjuje zadrgnjena obleka, ženski kostimi in moške obleke, visoki ovratniki, krila čez kolena in kravate, »zlikana« spodobnost. Pravo nasprotje Jacintinim senzualnim gibom, golim rokam in vratu, bosim nogam in lahni obleki. Tisti, ki v tem »narobe« svetu vendarle nosi nekaj elementov »farse«, je sam Zlodej s klobukom in dežnikom, predvsem pa glasbeno spremjavo ob prihodu na oder. Je smešno nehudičevski, saj so ga »prehudičili« sami Šentflorjanci, tu nima več nobene prave moči.

Šentflorjanci so »tragični« v svoji slepoti, naočnikih s katerimi vidijo, gledajo – pa ne razumejo. So kolektiv, ki to ni, po sili razmer peklensko zavozlani med sabo, spački, ki eksistirajo na principu pokopavanja preteklih nečednosti. Sama scena kar kliče po aluziji na še vedno nerešene in zamolčane povojne dogodke. Zaostri jo skupinsko grabljenje zemlje pred Petrovo in Jacintino svatbo – »mi ljubimo to lepo zemljico« in jo »čuvamo«, čeprav je ta zemljica grobišče. Nekaj sočutja in razumevanja jim gledalec vendarle nakloni ob nadvse prepričljivem in ekspresivnem Županovem vzdihu: »Povem vam naravnost, da me je strah«. Začetna Županova akcija, fanatično iztrebljanje grehov, se prevesi v nasprotje, v pasivno ubogljivost, v nemoč in zgolj željo po preživetju. Je lik, ki uprizarja spremembo vseh Šentflorjancev, kar se sklada z njegovo socialno pozicijo in ureditvijo te skupnosti nasploh. Razkritje grehov doline je njegova največja nemoč, branik čednosti doživi popoln osebni poraz. To spremembo izvrstno uprizori Primož Pirnat, njegov doneči glas je soigralcem sprva garant varnosti, nato pa le dvom o sanjskih pretnjah; kaže pa jo tudi večji delež Učiteljevih replik proti koncu in njegov prevzem vloge voditelja. Ta svojo pokončnost črpa iz visokodonečih besed o rodoljublju in puhlic o narodu, ki jih pravzaprav nihče več ne posluša, za nekoliko omejenega ga imajo že od samega začetka, saj pravijo, da »on je nedolžen«. Ljubezen do naroda izhaja iz poskusa Učiteljevega upravičevanja življenja v skupnosti. Igor Samobor ne gromi, racionalno argumentira, se prepričuje, da logika še obstaja. Največ komičnih vložkov prispevajo Dacar, Cerkovnik in Štacunar (Lotos Vincenc Šparovec, Gregor Čušin in Gašper Jarni), prav zaradi pristnosti se zdi, da je njihovo delovanje lahko »upravičeno«. Ženskim likom (Iva Krajnc Bagola, Maša Derganc, Rosana Hribar) je namenjen še bolj nelaskav moralni status, so brez zadržkov pred opazovanjem ali kar zganjanjem pohujšanja – to je tudi edina njihova karakterizacija. »Pravi« Peter (Nik Škrlec), »nadležna sirota« in srž šentflorjanskih »zdrah« je nasproti Krištofu Ravbarju strahopeten mladenič, dedič izobčenja iz skupnosti in edini, ki bi lahko omogočil spravo ter pomiritev. Pobeg z odra je jasen znak, da za kaj takega ni več možnosti.

Šentflorjanci, ki svoje delovanje uravnavajo po načelu »ne glej, kaj delam, poslušaj, kaj govorim«, so tako prepričani v svojo čednost, da se ogradijo (oder predeli mreža) od vsega zunanjega in tujega. »Zid, sto klafter debel, sto klafter visok«, je fronta čez bojno polje, klavrn poskus obrambe pred vsem tujim, strah pred močjo umetnosti, ki bi lahko posvetila na bedo doline, zatohlo in neprodušno mlako (na projekciji). Črnka Jacinta je nezaslišano čudo, ki personificira umetnost samo. Umetnost, »duh tujinstva«, ki po županovih besedah »ne bo skrunil naših svetinj«. Nekoliko pasivno Cankarjevo Jacinto je Maša Kagao Knez razplastila v čutno plesalko, umetnico, grozljivo femme fatale, pravzaprav šamanko. Njena iracionalna moč privablja Šentflorjance, tako da ji kljub odganjanju umetnosti postavijo »oltar«. Vendar je umetnost »sama sebi gospa«, Jacinta ne potrebuje občudovanja, ni več nežna in hrepeneča ženska, ker kot taka ne bo preživela. Cankarjeve šolnce je tokrat zamenjala za »vojaške« škornje in bleščeče špičake, ne bo elegantna, ampak bo groba. Zahteva vse, Petra terja vsega. In zato tudi zmaga. Če Peter najprej toži o pomanjaknju snovi in hrepenenja za ustvarjanje v tej hlapčevski dolini, se zdi, da tega zdaj zamenja za upor. Odloči se za brezdomovinskost, dokončno zavrne prepričanje, da mu mora domovina omogočiti tosvetno srečo. Torej vendarle spremljamo triumf umetnosti – na osebni ravni. Šentflorjanci se namreč izvijejo v »varnost« pobožnjakarstva, v besede iz pesmi o sv. Alojziju, ki jo v cerkveno vzdušje popelje orgelska spremljava. Vendar so že poraženi, pesem ne zmore do »neba«, saj so že od samega začetka v zemlji.

Triumf umetnosti pa lahko gledalci spremljamo kar najbolj čutno-nazorno, saj predstava združuje ples, živo glasbo, petje in video projekcije. Ples kontrastira zakrnelosti Šentflorjancev, je podoba pohujšanja, na katerega se kar lepijo. Glasba niansira dejanje, od lahkotnejših ritmov ob Konkordatu in »procesiji«, do bobnov ob Jacintinem plesu in orgel, ki spominjajo na cerkvene himne. Vsekakor pomembno dopolnjuje oder. V minimalistično temno sceno z neverjetno močjo vstopajo ogromne projekcije na polkrožnem platnu, ki se igrajo s perspektivo. Takoj na začetku dobimo vtis, da nismo prišli v gledališče, temveč v kino. V nadaljevanju opazujemo dve vzporedni dogajanji – Župana in Petra na odru ter taista na projekciji – s ptičje perspektive. Kot bi jih opazovali na isti ravnini in poziciji kot dejansko sta, obenem pa od zgoraj, kot s hriba v dolino, morda z zemlje v podzemlje, pekel. Če smo v »tradicionalnem« gledališču omejeni na pogled iz parterja na oder (morda celo na pogled iz kota ali pa na sedež za kakšnim velikanom), se nam tu pogled razširi na prefinjene detajle, deluje vključevalno in vseobsegajoče.

Oder dolino res prikazuje kot nekakšno fiktivno Atlantido, deželo norcev, v kateri pa se vendarle neprijetno prepoznamo, morda tudi v Petrovem govoru na svatbi, ki je neposredno usmerjen v publiko. Ironizira prakso slovenskih govorov, po možnosti tistih na kakšni državni proslavi, edini priložnosti, kjer se nekdo izreče, nekoliko popoljuva razmere, naredi senzacijo, potem pa hitro pozabimo nanj. Kot da v vsakdanjiku za tako izražanje mnenj ne bi bilo prostora. To je le ena izmed poant nove postavitve Cankarjeve drame, ki kaže na številna nevralgična mesta družbe, ki jih umetnost – če že ne zdravi – pa vsaj osvetljuje. Vsekakor smo priča izjemni psihologizaciji in intepretaciji likov, predvsem pa razkošnemu »večmedijskemu« spektaklu.

 

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Povezani dogodki