Benjamin Zajc, 11. 5. 2018

Poglejte jih!

MALA ŠOLA KRITIKE (Ned Glasier, Emily Lim in Company Three: Vihar v glavi. Režija Primož Ekart, produkcija Lutkovno gledališče Ljubljana, premiera 24. 4. 2018)
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše

Na mladih svet stoji. Stavek, ki smo ga v najstniških letih verjetno slišali vsi. Ponavadi ga izrečejo ljudje, ki so v svoji mladosti videli propad sveta, v katerega so bili iztisnjeni. Sedaj obupani upajo, da bomo sveži izrodki taistega sveta poskusili rekonstruirati harmonijo, o kateri ti že obupani sanjarijo. Ampak problem je, da se ti obupanci ne spomnijo, kako je biti mlad. Kako vihravo je odraščanje in kako težko je najti že samo umestitev v ta svet, kaj šele ga popraviti, izboljšati, urediti. Sicer včasih – mi mladi izrodki – poskušamo kaj popraviti, ampak se ponavadi izcimi v patetičen poskus, ki potone hitreje kot Titanik (ki je mimogrede potreboval dve uri in 44 minut, da je dosegel dno). Takrat mladi postanemo otroci, ki še ne razumejo tega sveta. Saj je luštno, da se trudijo. Ampak, saj bodo videli, kako je, ko odrastejo.

Uprizoritev Vihar v glavi, ki je nastala v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana in v režiji Primoža Ekarta, se ukvarja z znanstvenimi raziskavami, ki so dokazale, kaj se dejansko dogaja v glavi pubertetnikov in predvsem, da ti možgani niso enaki odraslim, ampak so šele na dolgi poti razvoja. Ekipa je za osnovno predlogo vzela dramsko besedilo Neda Glasierja in Emily Lim Brainstorm in ga preoblikovala v osebno izpoved sedemnajstih najstnikov, prepleteno z znanstvenim izobraževanjem o možganih v času adolescence.

Otroci so se v šestmesečnem procesu razvili v samozavestne igralce, ki so se uspešno distancirali od vse prevečkrat slišanega smiljenja samemu sebi (čeprav mi mladi to zelo radi delamo, odrasli pa baje ne) in problem zajeli širše. Iskreno so prikazali svoj odnos do staršev, učiteljev in samega sveta, ki stoji na njih samih. Pripovedi niso zajeli z žlico tragičnega, ampak so jo raje popestrili s ščepcem humorja, ki se proti koncu spremeni v čustveno izpoved, tistim, ki so jim najbližji – staršem. Čeprav se zanimivost tega momenta lahko eksponira le, če so v publiki tudi tisti, na katere ciljajo, uprizoritev uspe ohranjati pozornost tudi tistim, ki z mladimi na odru niso povezani.

Iskrenost in preprostost uprizoritve pa publiko napolni tudi z močnim občutkom nostalgije na mladostniško obdobje, ki se stalno preobrača z občutkom staranja, ki ga povzroči predvsem hitro menjavanje trendov in (govorim zase) vedno večji razkol v poznavanju novih elementov sveta. Ravno tu se dejansko pokaže, zakaj so mladi tako pomembni. Sledijo tistemu, čemur drugi ne morejo/moremo več.

Tudi iz vidika gledališkega predstava ponuja kar nekaj izvirnih rešitev. Med njimi izstopijo vpeljava pametnih telefonov, ki prehajajo iz predmetov zabave v majhne gledališke odre, v katere se publika trudi strmeti; majhne namizne lučke, ki dobijo vlogo glasovalnega sistema, preko katerega mladi igralci anonimno odgovarjajo na vprašanja, ki jih pestijo, ter velika bela sobna omara, ki je primarno skladišče vse krame sobe pubertetnika, sekundarno pa se spremeni v projekcijsko platno.

Na koncu naj se v stilu uprizoritve pridružim tem mladim in dodam: Moje ime je Benjamin in čez nekaj dni bom star 21 let (ali pred nekaj dnevi sem dopolnil 21 let, odvisno kdaj bo tole brano). Pred enim letom sem se preselil iz Kamnika v Ljubljano in začel skrbeti sam zase. Za enkrat mi še 100% uspeva. Moje starše najbolj moti moja izbira študija in dejstvo, da še nimam izpita za avto. Nikoli, ampak res nikoli še nisem bruhal zaradi meni ljube vodke in nikoli, ampak res nikoli še nisem vdrl v zapuščen grad in se skoraj ubil, ko se je del tal podrl.

 

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/

Povezani dogodki

Benjamin Zajc, 2. 11. 2018
Krpan ne vpraša, Krpan naredi