Nova produkcija je na oder ljubljanske Opere prinesla ritem in strast z buenosaireških ulic, in čeprav je umeščena v baletni del repertoarja, zgodbo pripoveduje predvsem s petjem, s plesom pa podpira dogajanje in ustvarja močno atmosfero. Gre za nekakšno sozvočje obeh zvrsti, ki sta ga ustvarila režiserka Yulia Kristoforova in koreograf ter vodja ljubljanskega Baleta Renato Zanella.
Na začetku se vzpostavi temen oder z nekaj stoli. Celoten večer se scenografija (Vasilija Fišer) le minimalno spreminja. Na primer uvedba črnih zaves in proti koncu pojavitev povečanih telesnih delov glavne protagonistke – Marie (njena glava, velike noge, dlan in njen kip). Minimalizem skupaj s temačnostjo na odru ustvarja videz skrivnostnega, predvsem pa nevarnega okolja na ulicah Buenos Airesa. Atmosfero dovršeno osvetljuje mojstrsko izdelana luč (oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak), ki še poudari mračnost in nevarnost mesta ter njegovih ulic. Kostumi (Alexandra Burgstaller in Anne Marie Legenstein) pomagajo ustvariti videz sveta skupaj z njegovimi prebivalci. Prevladujejo temni odtenki, ki jih sem ter tja presenetijo in prebijejo žive barve. Plesalci in plesalke v zboru nosijo skoraj enake kostume. Odklon se zgodi le pri treh plesalkah Marie, pri opernih solistih ter pri vlogi Duende. Kostumska podoba odlično deluje pri povezovanju nastopajočih v dogajalni prostor – ulice Buenos Airesa. Prav tako kostumi v bolj nadrealnih delih vzpostavijo slike, ki so jih ustvarjalci hoteli vnesti na oder. Predvsem je treba omeniti idejo pri plesnem delu, kjer se pojavijo marionete. Tu je kostum zagotovo pripomogel k domišljeni koreografiji v odlični izvedbi treh solistov (Lukas Bareman, Marin Ino in Filippo Jorio). Plesalci v tem delu dovršeno izvedejo ples lutk, kjer se gibi prepletajo s popolnim mirovanjem teles. Sprva ustvarijo občutek neživosti in možnost manipulacije s strani živih ljudi, kasneje pa jim uspe v hitrem prehodu pričarati občutek oživljenih lutk.
Tango opera, ki hoče biti preplet več gledaliških zvrsti, je z glasbo Astorja Piazzole in libretom Horacia Ferreire od baletnega ansambla zahtevala več živosti, inscenacija pa od plesalcev hitrejši tempo ter bolj energičen in strastnejši ples. Zdi se, da so plesalci ljubljanskega Baleta to nekako že potrebovali. Koreografija, prepletena s hitrostjo, jasnim ritmom tanga in strastjo, se po eni strani spogleduje z vzdušjem in značilnimi figurami tanga, po drugi strani pa je še vedno mogoče zaznati vzvišenost, ki jo lahko na oder prinese baletno gibanje. Koreografija dobro združuje prvine na ulici ustvarjenega plesa z (neo)klasičnimi prvinami baleta. Zdi se, da plesalci predvsem v prvem delu močno sodelujejo z glasbo. Tu je zanimiva uporaba telesa tudi kot glasbila, saj plesalci s ploski, tolčenjem rok ob noge, s topotanjem stopal ob tla spodbujajo glasbo in na oder vnašajo bojevitost ter razvnetost, glasba pa jim ponuja enako močan odgovor in jih pri tem spodbuja. Celotni ansambel ima močno prezenco in kljub občasnim neusklajenostim ustvari z emocijo prežete slike. Koreografija uporablja gibalne prelive, ki si sledijo od hitrih, odrezavih povezav do mehkobe in nežnosti. Kontrakcije v gibalnih delih skupaj z vnašanjem vseh občutji v telesa delujejo kot zelo dober opis tanga z drugo plesno zvrstjo. Plesalci so tako dobro odplesali vse skoreografirane dele, ki so se dopolnjevali z odplesanimi in naučenimi gibi v preteklih uprizoritvah. Pri tem se močno vzpostavi že omenjeni ples marionet, ples norcev (arija psihoanalitikov), kjer plesalci s humoresko in cirkuškim gibanjem prikazujejo stanje podzavesti. Prav tako veliko magičnost in občutek metafizičnega sveta ustvarijo kostumi skupaj s koreografijo v delu, kjer so plesalke prekrite s črno tančico.
Ob trenutnem dogajanju v gledališkem prostoru, kjer se veliko govori o krčenju programa, se tako pojavi misel, kako to, da je tako pevsko obarvana produkcija ena izmed dveh letošnjih premier v enem od (dveh) baletnih ansamblov v Sloveniji.
Celotnemu skupinskemu delu dodajo veliko moči dueti, ki ponazarjajo Mario v različnih obdobjih. Nina Kramberger kot Maria v otroški dobi vnese pravo mero otroškosti in brezmadežnosti, pri tem pa poleg dovršene tehnike izstopa z naravnostjo svojega odrskega izraza. Skupaj z Oleksandrom Koriakovskyim odplešeta speven duet, ki odzvanja kot nekakšen ples mladosti. Poleg tega para se pojavita še duet Ane Klašnje (Maria, dekle) s Filipom Juričem, ki se vzpostavi v odlični izvedbi vloge Rocca tako karakterno kot tudi tehnično. Na koncu se pojavi še Maria v svoji zreli dobi skupaj z Desideriem. Vlogi dovršeno, zrelo in ubrano odplešeta Tjaša Kmetec in Kenta Yamamoto.
Maria se na podlagi plesne oblike pojavlja v treh obdobjih. Na to lahko gledamo kot na nekakšen drugi plan in iščemo vzporednice v razčlembi lika. Preplet in spoj vseh obdobij pa se zgodita v pevski vlogi, ki jo je z vrhunsko interpretacijo in močno odrsko prezenco odpela Nuška Drašček. Zdi se, da je ob prihodu v dvorano svojo Mario v trenutku vnesla v vsakega gledalca. Tako je prezenca, tudi ob njeni morebitni neprisotnosti, ostajala v zavesti občinstva. S tem se je izpolnilo Mariino sporočilo: Yo soy Maria. Kjer je Maria vse in povsod. Je tango in je Buenos Aires. Poleg Nuške Drašček je v svojih nastopih izstopal tudi operni solist Ivan Andres Arnšek. Ob vsem naštetem pa nekoliko neizkoriščen ostaja lik Duende (v izvedbi Višnje Fičor). Ta vloga je osrednje gonilo zgodbe, ki zaradi svoje izmuzljivosti ves čas zahteva artikulacijo osrednjega mesta v uprizoritvi, česar pa interpretki žal po večini ni uspelo doseči. Mestoma sicer najde prepričljivejše lege, pri čemer veliko pomaga tudi kostum. Uprizoritev, ki si za cilj postavi povezovanje različnih umetnostnih zvrsti, bi morala pri izrazito igralski vlogi razmisliti o angažiranju dramskih igralcev.
Predstava je, kot že omenjeno, seštevek vsega. Dobro sledi fabuli in uspe ji prenesti sporočilo gledalcem, vključno z igrano glasbo, kjer je treba omeniti harmonikarja Marka Hatlaka. Tango opera je na oder ljubljanske Opere prinesla ritme, melodijo, Mario in vse, kar jo povezuje. Upodobitev Marie de Buenos Aires na odru sicer dobro sledi rdeči niti libreta, na trenutke zmotijo le nekoliko predolgi intervali med igranimi glasbenimi deli. Ti intervali vzbujajo občutek, da si sledijo le določene pevsko-plesne točke, ki skupaj mimogrede tvorijo zgodbo. V enakomernejšem prepletu bi se tako lahko ustvarila še močnejša povezava v sicer bolj pevsko obarvani uprizoritvi.
Ob koncu večera pa se postavi vprašanje o tem, ali je smotrno, da je premiera uvrščena v baletni del repertoarja. Ob trenutnem dogajanju v gledališkem prostoru, kjer se veliko govori o krčenju programa, se tako pojavi misel, kako to, da je tako pevsko obarvana produkcija ena izmed dveh letošnjih premier v enem od (dveh) baletnih ansamblov v Sloveniji.