Jaka Klasinc, 2. 7. 2018

Odilo Globočnik, Slovenec, ki je pobil dva milijona ljudi

Študentska kritika|Peter Mlakar, Dragan Živadinov: ODILO. ZATEMNITEV. ORATORIJ. Režija Dragan Živadinov, produkcija Slovensko mladinsko gledališče, koprodukcija CUK Kino Šiška, premiera 20. 4. 2018) – Ali je mogoče, da nismo še nikoli slišali za Odila Globočnika? Ali je mogoče, da so nam zamolčali »najbolj pokvarjenega posameznika najbolj pokvarjenega podjetja, kar jih je bilo«?
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank

Iz druge svetovne vojne ni noben zmagovalec odšel čistih rok. Slovenska zgodba se tako ob domobrancih in partizanih še dodatno zaplete z Odilom Globočnikom, članom nacistične organizacije SS, človekom, ki je sodeloval pri načrtovanju množičnega poboja Judov v operaciji Reinhard. Kaj torej storiti z Odilom Globočnikom 73 let po njegovi smrti, 73 let po padcu njegovega podlega podjetja? V SMG so se odločili Odila Globočnika obuditi, da bi ga lahko dokončno pobili, z namenom »ubijanja Globočnikovega imena ter preprečitvijo vstajenja njegovih dejanj«.

Režijo podpisuje Dragan Živadinov in izbira se zdi ravno prava: mehanski, do pike natančno določeni mizanscenski premiki igralcev med celotno predstavo skoraj preočitno sugerirajo vizuro raztelešenih in razosebljenih pripadnikov nacističnega režima. Avantgardni mehanski gib na odru vlada nad vsemi nastopajočimi, razen nad Odilom, ki je – kakor je zapisano že v gledališkem listu – »poosebljeno zlo.« Jure Henigman je moral stopiti v velike čevlje starejšega Odila Globočnika. Nenavadno je, da so se avtorji predstave odločili lik Odila nekoliko demonizirati, tako da je bolj spominjal na psihotično totalitarno žensko iz kakega Langovega Metropolisa kot pa na slovenskega esesovca, ki je z ledeno hladno premišljenostjo načrtoval nadvse organiziran pokol nekaj milijonov ljudi.

Odrska postavitev je bila že tradicionalno avantgardistično nesmiselna, velika dvorana Kina Šiške je sicer vsebini primerno ponujala vtis industrijske megalomanskosti in pred zadnjo steno je krila razpenjal velik nemški orel. Pač pa je bilo mogoče opaziti nenavaden pristop v formi naracije. V predstavi je nastopal zbor pod vodstvom Ivana Peternelja in Primoža Bezjaka, ki je bil nosilec dogajanja in se je v besedah nepričakovano naslanjal na izvor grškega gledališča, na povezavo gledališča in obredja in na vlogo junaka, ko je ta prvič izstopil iz zbora. Vzporedno s tem se je v predstavi vsaj trikrat ponovila svojevrstna parabaza, ko so maske zbora padle in je ta vsakič znova poudaril namen same predstave. Konec koncev je v samem naslovu zapisano, da gledamo oratorij, v katerem obredno ubijamo velikega zločinca.

Predstavo je pokonci držalo še nekaj spretnih domislic, kot je oktet slovenskih slavčkov, ki je v ključnih trenutkih predstave odpel melodije, ki jih še vedno lahko ob petkih (v najbolj gledanem terminu) poslušamo na nacionalni televiziji. Ob koncu predstave so na odru ostali le še napisi z imeni koncentracijskih taborišč; predstava se je končala in gledalci smo ploskali, vendar se igralci niso prišli poklonit. Predstava se je tako končala z ekspozicijo največjih grozot v zgodovini človeštva in bučnimi salvami aplavza nasproti sedečih gledalcev.

Ambiciozno zastavljeni cilji predstave, ki »hoče enkrat za vselej opraviti tako z Odilom Globočnikom kakor tudi z nacizmom in fašizmom ter onemogočiti njuno vrnitev in vnovični vzpon«, verjetno ne bodo doseženi tako zlahka. Vsekakor pa je spodbudno, da iščemo resnico tudi tam, kjer je – in prav zato, ker je – za narod najbolj travmatično. Človeka, ki »jih je pospravil dva milijona«, bo vsaj tolikokrat treba ubiti tudi na odru.

 

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Kino Šiška, Slovensko mladinsko gledališče

Povezani dogodki