Živa Kadunc, 7. 6. 2019

Očarljive trojnosti

Produkcija Bunker in Muzeum: TRI VERZIJE PROSTORA, premiera 22. 5. 2019.
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank

V Stari mestni elektrarni smo si lahko ogledali zadnji del trilogije Dinamike prostorov 2016–2018 z naslovom Tri verzije prostora. Vse tri predstave (PendulumTočka osiTri verzije prostora) so ustvarile dvojice koreografinje in likovne oz. vizualne umetnice, pri Treh verzijah prostora sta bili to Tina Valentan in Maja Kalafatić. Njuno soustvarjanje je porodilo neobičajno improvizacijsko formo in izredno gledljivo dogajanje na odru, ki je med drugim zanimivo zaradi vseh trojnosti (naključnih ali ne), ki se pojavijo. V Treh verzijah prostora namreč plešejo tri plesalke, zgodijo se tri pomembnejše spremembe svetlobe in tri pomembnejše spremembe postavitev papirnatih inštalacij, trikrat pa se zgodijo tudi kostumografske spremembe. Očarljive trojnosti sicer niso poglavitni vidik, zato pa poudarjajo čutno estetiko predstave.

Začetek je z vstopom vseh treh izvajalk tih in mehak, kar podpirata tudi projekcija oblakov, ki se razprostira po odru, ter postavitev šestih papirnatih skulptur. Pet jih je položenih na tla, največja pa visi s stropa. Izvajalke se nežno premaknejo mednje in skupaj z njimi s svojimi telesi ustvarijo nekakšen objekt. Takoj pomislimo na telo, ki je hkrati pasivno in aktivno; se premika ali premika. Izvajalke namreč druga drugo telesno manipulirajo, to pa počnejo tudi z objekti v prostoru, in to dvoje nas spodbudi k razmisleku o namenu plesnega telesa v prostoru, ki je lahko tam postavljeno kot skulptura, lahko je izredno aktivno in se giba, lahko pa povzroči premikanje objektov. V Treh verzijah prostorov je opazna fuzija teh treh možnosti, ki prostor konstantno spreminja glede na položaj skulptur, teles in razmerij med njimi. Sledenje vsemu dogajanju je, predvsem zaradi improvizirane oblike predstave, intenzivno, a nenaporno, saj se posamezni elementi med seboj podpirajo in načeloma ne ustvarjajo kontrastov. Tako je svetloba prilagojena nežnosti gibanja, skulpture, ki jih plesalke premikajo, se seveda lepo vključijo v prostor, ki jim ga namenijo, one pa se s kontaktno improvizacijo elegantno gibljejo med vsemi vidiki. To dinamiko tu in tam spremeni le glasba, ki se jo izvajalke odločijo predvajati, ta glasba pa ni nujno popolnoma vpeta v ustvarjeno atmosfero, kar pa le razbije nekakšno monotonijo, ki bi se zastran enotne atmosfere lahko pojavila.

To potencialno monotonijo zavira, kot že omenjeno, forma, ki je sestavljena iz dogovorov plesalk, zaradi česar so Tri verzije prostora vsakič drugačne, s čimer ohranjajo svežino. Občinstvo se tako lahko naužije prostorskih sprememb in abstraktnega gibanja, ki pa ju plesalke predstavijo estetsko in odločno, zaradi česar je dogajanje kratkočasno.

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si.

Tri verzije prostora, Bunker, MUZEUM