Manca Marinčič, 18. 3. 2019

Bedenje 2

Študentska kritika|Nebojša Pop-Tasić: BEDENJE. Režija Mare Bulc, produkcija SNG Drama Ljubljana, premiera 22. 2. 2019
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Začetek je skoraj humoren. Majhno stanovanje, otroški jok, igrače po stanovanju. Mladi oče, ki mu otroka končno uspe uspavati. Očitno je, da je utrujen in izčrpan. Precej hudomušno nagovori publiko in nam pove, naj se udobno namestimo in seveda ugasnemo mobilne telefone. Občutek dobiš, da si prišel k njemu na obisk in boš z njim preživel neprespano noč. Skoraj tako, kot bi te povabil, da se udobno namestiš v njegovi »dnevni sobi« in postaneš del njegove zgodbe. 

Dramo Bedenje je Pop-Tasić napisal prav za ljubljansko Dramo. Gre za kompleksno besedilo, ki se počasi odpira gledalcu in do konca drži njegovo pozornost. Vlogo Sina, ki se bori s svojo preteklostjo in spomini, je z iskreno igro oblikoval Saša Tabaković. Sabina Kogovšek je izvrstno upodobila Mamo, ki ima zelo rada svojega sina, a se kljub temu ne uspe z njim globlje povezati. Tudi Oče (Gorazd Logar) in Sin sta bila ves čas na distanci, kot da nista sposobna vzpostaviti pristnega stika. To je še bolj poudaril oče s tem, da ni govoril, ampak je namesto tega igral na piščal; te zvoke je potem prevedla in ubesedila Mama. Babico je igrala Pia Zemljič. Ustvarila je lik srčne in stroge babice, ki bo naredila vse, da bo poskrbela za svojega vnuka, kar opazimo takoj, ko se pojavi. Vnuku prinese domačo hrano za zdravje in spomin na dom. Dedka je odlično upodobil Ivo Ban. Vnuku je govoril o svojih vojaških izkušnjah in ga podučil o starih časih, kot se od dedkov pričakuje. Igralci so me navdušili s svojo igro. Tako kot tekst so tudi posamezne vloge zelo kompleksne in različne. Vsaka zahteva drugačen pristop. Mislim, da so igralci svojo nalogo zelo dobro opravili. Vsak je ustvaril svoj posebni lik, po drugi strani pa so se vloge, oziroma igre posameznih igralcev, med seboj dobro prepletale. Dobro so bili vzpostavljeni odnosi med osebami: mama – sin, mama – oče, babica – vnuk, oče – sin, mama – oče … Odnosi so bili sicer karikirani, npr. odnos med babico, dedkom in vnukom, kar pa ni delovalo klišejsko, ampak je zgolj poudarilo pomen tega odnosa. Prav tako odnos sina z mamo in očetom.

Režijsko delo je bilo dobro izpeljano. Scena je bila zelo podrobna (kuhinja, dnevna soba, jedilnica). Tudi detajli so bili pomembni – kuhinja je bila opremljena s posodo, iz pipe je tekla voda, na kavču so bile razmetane igrače in otroške obleke. Ravno te podrobnosti so ustvarile občutek, da v tem prostoru nekdo dejansko živi, kar je tudi pripomoglo k občutku, da sediš v dnevni sobi in si tako najbliže intimni zgodbi. Predstavo prekinjajo trenutki »transa«. V teh delih se oder zatemni in slišimo glasbo. S temi učinki se dogajanje za nekaj časa prekine in počasi se nam začne dozdevati, da se vse skupaj dogaja samo v Sinovi glavi. Na koncu v prostor vstopi še Mladenič (Urban Kuntarič). Ta predstavlja družinske grške prednike. Predstava se zaključi s tradicionalnim plesom. Koreografija, ki jo izvajajo vsi liki razen Sina, še dodatno poveča občutek nekakšne fantastičnosti. Poveže celotno sliko spominov. Kljub temu da Sin tega prednika ni poznal, je ta del njegove zgodovine in spominov njegovih starih staršev, s tem pa tudi del njegovega praspomina.

Zelo primerna se mi je zdela izbira Male drame za prostor uprizoritve. Dvorana je manjša in zato omogoča vzpostavitev intimnejšega vzdušja. Predstavo sem si ogledala približno iz sredine dvorane. Ker pa je dvorana tako majhna, je to pomenilo, da od igralcev nisem bila oddaljena več kot sedem metrov. To mi je omogočilo pregled nad celotnim dogajanjem in lažje vzpostavljanje odnosa s prostorom in igralci. Ostali gledalci so predstavo doživljali zelo različno. Bilo je dosti smeha ob nekaterih komičnih trenutkih, medtem ko so nekateri obrazi ves čas ohranili resen izraz. Glede na temo se mi zdijo tako različni odzivi normalni, saj se vsak na svoj način spopadamo s spomini.

Naslov predstave lahko razumemo tudi kot bedenje ob pokojniku. Bedenje, družina, preteklost, smrt, odhod, spomini. Vse to je Bedenje. Je borba, spopadanje in sprijaznjenje. Predstava, polna čustev, ki gledalca ne more pustiti nedotaknjenega. Izvrstna igra, intimno vzdušje, odlična režija – izjemno dramsko besedilo, ki mu vse našteto omogoči, da se dokončno izrazi v kvalitetni gledališki uprizoritvi. Nekoč za vsakega od nas pride čas za bedenje.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Povezani dogodki

18. 3. 2019
Bedenje 1
18. 3. 2019
Drobna nočna kritika