Muanis Sinanović, 15. 1. 2019

Meditacija v tradiciji

Kriterij|Produkcija VITKAR Zavod, ČRNI PETEK, avtor in izvajalec Branko Potočan, premiera 12. december 2018

Foto: Arhiv VITKAR Zavod

Cirkus predstavlja desublimizacijo telesne spretnosti (česar najbrž ne moremo trditi za šport), nasproti pa se postavlja protislovna tendenca po poduhovljenju, v katero telo vdira kvečjemu kot simbolizirano – četudi v prelomih in krčih.

V nasprotju s tem Potočan v luč brezkompromisno postavi telesno spretnost in moč. Črni petek je predstava, ki tematizira veliko slovensko travmo, samomorilnost, po motivu pesmi Dragotina Ketteja, v kateri sprehajalca vzame drevo s svojimi vejami. Veje se tu razširijo v splet vrvi in samih vej. Vrvi visijo namesto posameznika, a so že pred-postavljene, kot so tudi veje. V prvem planu je, v nasprotju s Kettejevo pesmijo, ki agens projekcijsko postavi v drevo, plešoči subjekt. Ta pada, se dviga, pleza in izvaja akrobacije na debelih, s stropa visečih vrveh. Patetično bi lahko rekli, da pleše s smrtjo. On je akter, ne smrt sama, ki jo Kette prek projekcije subjekta vpiše v drevo.

Medtem duo Silence na klavirju in vokalno ta ples spremlja kot nekakšen zbor, ki spet zavzame vlogo družbene institucije ali morda raje – ljudstva. Videti je, da samomor obstaja zgolj v pogledu. Tudi tu se zarisuje razlika s Kettejevo pesmijo. Potočan samomoru na eni strani odvzame nemoč storilca, na drugi strani pa njegovo samoto, in ga postavi v kontekst njegovega okolja. O tem priča tudi prizor, ko se Potočan v kvadratu igra s stolom, medtem ko ga z robov gleda voajeristični pevec. Prav to opazovanje vpliva na njegovo ravnanje. Tako je tudi v prizoru, ko se vsi trije akterji na odru začnejo prepoznavati in objemati. Proces prepoznavanja in odzivanja je izpeljan zelo senzibilno, ne brez ustreznih odtenkov humorja, in zelo okusno prispeva tako k detabuizaciji kot k ohranitvi pietete pri obravnavani temi.

Predstava tako razgiba tematiko samomora, ji odvzame avro nemisljivega, sočasno pa ji zaradi resublimacije telesa pripiše dostojanstvo. S tem Potočan in Silence previdno, nešokantno, a tudi estetsko učinkovito vzpostavita polje obravnave.

Kljub – implicitnemu – odstopu od Kettejeve lirike pa ne gre za depoetizacijo, ampak kvečjemu za poetično obdelavo izvirnika. Kettejeva podoba je zelo lepa, nič manj lepe pa niso podobe na odru, pri čemer z lepoto mislimo – brez vrednostnega opredeljevanja – na konvencionalne estetske norme. V nasprotju z večino letos videnih predstav v Stari elektrarni obravnavana ne eksperimentira, čeprav po svoje reformira, reforma pa je izpeljana na veliko manjšem območju, območju ene pesmi. A samo na videz. Kette in njegovi pesniški kolegi kot začetniki moderne književnosti na Slovenskem s svojimi tragičnimi zgodbami in tematizacijami mračnega ruralnega življenja pomenijo osišče nacionalne identitete in kulturnega samorazumevanja. Čeprav neočitno, predstava posega na to območje, in sicer ne tako, da bi se tradiciji odrekla, temveč s tem, da jo prevprašuje od znotraj.

Prav v tem vidimo največjo izvirnost Črnega petka, saj v nasprotju z avantgardnimi pristopi nosi čisto drugačne politične konotacije. A brez skrbi, politika ni izhodišče, je implicirana, zato bi bila kakršnakoli povezava s političnimi opcijami, ki zagovarjajo tradicionalizem, povsem neprimerna.

Gre za predstavo, ki je lepa, strašljiva in sublimna, na videz tudi preprosta, a vendarle nabita s pomeni, emocijami in podobami.

 

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/

VITKAR Zavod, Branko Potočan, Črni petek

Povezani dogodki

Muanis Sinanović, 27. 8. 2017
“Dom” in “svet”
Muanis Sinanović, 20. 10. 2017
Idealna: obča, partikularna in spektralna
Muanis Sinanović, 28. 11. 2017
O altruističnih trgih