Tin Grabnar je izkazal svoj čut za režijo lutkovnih predstav že z Nekje drugje (LGL), to pot pa je skorajda obmolknil mlajše (in starejše) občinstvo z uprizoritvijo Snežne kraljice (Lutkovno gledališče Maribor), ki je gostovala v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Če je bilo v prejšnjem delu prisotno povezovanje lutke z video animacijo (kar je doprineslo uprizoritvi posebno nagrado na festivalu PIF za uspešno kombinacijo lutkarskega načina razmišljanja in uporabe sodobne tehnologije), pa gre v tokratnem projektu za odklon od tradicionalne lutke v glasbeno animacijo predmetov. Ta preklop ponazori potek dogajanja: v okvirni zgodbi je prisotna precizna animacija Barbare Jamšek in Mihe Bezeljaka nošenih človeških lutk, odvija pa se na podlagi masivne lesene mize, ki se razstavlja v scenografske dele doma (kuhinje, božične smrečice itd.). Na mizi se dogajanje nadaljuje, a po zameglitvi preidemo v drugo sfero: v pot do snežnega kraljestva, kjer glavna lika Kay in Greta nista več fizično upodobljena, temveč postaneta del imaginacije, namesto scenografskih prostorskih delov pa se menjavajo razni predmeti, s pomočjo katerih se animira zvok.
Zgodba likov je pripovedovana skupaj z zvočnimi poudarki, ki so glavni in podporni stebri naracije. Podobno kot v predstavi Patrizie Jurinčič Moj devetsto animatorja ustvarjata samplanje, sozvočje, na primer, hrupa na železniški postaji ali pa kreirata samostojni zvok z izvirnimi instrumenti: stiskanje mokre krpe predstavlja stopanje po snegu, pihanje v plastični »vijak« pisk vlaka, lupina kokosa na pesku galop … Prav tu se za uspešno izkaže sodelovanje z avtorjem glasbe Petrom Kusem, ki raziskuje polje križanja področji lutkovnega gledališča in glasbe. Navkljub menjavanju različnih zvokov je prisotna neprekinjena in tekoča dinamika, ki napolni gledališki imaginacijski potencial brez telesno upodobljenih likov. Le na trenutke znaki za usklajevanje glasov Barbare Jamšek zmotijo popoln zvočno-dogajalni preliv.
Igralca nikoli povsem ne prevzameta likov Kaya in Grete nase, temveč jih podajata v pripoved, zvok in govor. Tako, kot so na začetku, v »domačem« lutkovnem okolju, starši nakazani le s posnetim glasom ter s usmerjenimi pogledi animatorjev (in lutk), sta v drugem delu nakazana glavna lika s kombinacijo različnih omenjenih prvin, hkrati pa nikoli ne umanjkata ali se izgubita v teh simbolnih označevalcih. Še hladno oblikovana luč (Enver Ibrahimagić) v povezavi z zimskim okoljem odlično spremlja uravnovešeno dogajanje in se, kot vse ostale komponente, prelije v glavno dramaturško nit. Eksperimentalna zastavljenost (kot je prisotna v Nekje drugje) je tu navzoča v lažji, malce bolj varni obliki, čemur pripomore tudi zgodba o snežni kraljici, ki je sicer prirejena (Tin Grabnar, dramaturginja Nina Šorak), a ohranja klasično naracijo. Razpira teme odraščanja, odmikanja od gole poslušnosti staršev ter pravil s pogumnim vstopanjem v »zunanji« svet (pot Gerde proti severnem tečaju iščoč brata Kaya). V celoti pa uprizoritev deluje kot ponovna osvežitev lutkovnega ustvarjanja in opominjanja na možne definicije, kaj lutka vse lahko je, kar je zagotovo nekaj zelo dobrodošlega na lutkovni sceni.
***
V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/