Brina Lapi, 21. 11. 2018

Kot bi gledali življenje samo

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Tena Štivičić: Kresnice. Režija Nina Rajić Kranjac, produkcija Mestno gledališče Ljubljana, premiera 18. 10. 2018)
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani

Kresnice, v izvirniku Krijesnice, so dramsko delo pisateljice Tene Štivičić iz leta 2007. Po dobrih desetih letih je bilo delo prvič uprizorjeno v Mestnem gledališču ljubljanskem v režiji Nine Rajić Kranjac. Pri bolj »tehničnem« delu uprizoritve so sodelovali še prevajalka Alenka Klabus Vesel, dramaturginja Petra Pogorevc, scenografka Urša Vidic, lektorica Maja Cerar, oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik in oblikovalec zvoka Sašo Dragaš.

Pred gledanjem predstave sem si na hitro ogledala, o čem predstava govori, nisem pa želela preveč prebrati, da sem pustila prostor lastni interpretaciji. Celotno predstavo sem bila na trnih, kaj se bo zgodilo, kako se bo končalo, ampak mislim, da nihče ne bi znal napovedati konca, saj je bilo vse tako nepričakovano. Vsi vzgibi so prihajali iz globine oseb in nihče ne more predvideti, kako bo neka oseba delovala v določeni situaciji. Ravno ta nepredvidljivost dogodkov mi je bila pri tej predstavi tako všeč. Gledali smo življenje samo.

Na mednarodnem letališču, ki je eno in edino prizorišče v predstavi, se sreča 13 popolnoma različnih oseb. Vsak izmed njih nosi svojo zgodbo. Usmerjevalka prometa na letališču in metaforično še mnogo več je Rozita (Ana Dolinar Horvat). Na letališču se prva srečata pisateljica Clara (Jožica Avbelj) ter propadli novinar Martin (Primož Pirnat), ki se poznata že od prej. Glede na njun pogovor in način govorjenja lahko že hitro sklepamo, da sta bila v preteklosti ljubimca ali celo par in da njuna čustva še niso izginila oziroma se vrnejo vsakič, ko se zagledata. Oba izjemno cenim kot igralca in kot vedno sta v svoja lika dahnila svoje življenje in svoje srce. Sploh si ne morem predstavljati, kako težko mora biti igralcu igrati lik, ki se odloči za smrt, še več – za samomor.

Na letališče pa pride tudi poročen par – bivša alkoholika Žana (Jana Zupančič) in Toni (Gregor Gruden). Že takoj smo pahnjeni v njun osebni konflikt, ki se vleče celotno predstavo. Tudi pri njiju se mi je vse zdelo tako resnično, kot bi govorila svojo zgodbo, kot da bi vedela, kako je biti v takšni situaciji. Vsi dialogi so tekli popolnoma naravno in vsi vzgibi so bili močno podprti z vsemi čustvi. Spoznamo pa tudi mlado Rusinjo Olgo (Sara Dirnbek), ki si želi boljšega življenja in ima kupljeno letalsko karto za New York. Edini, ki se z Olgo na letališču zares spoprijatelji, je starejši moški Oliver (Brane Grubar). Lahko bi rekli, da se je v njem vzbudil »očetovski nagon« do Olge, saj so ga zapustili vsi otroci, zaradi česar je izjemno potrt.

Na letališču se seveda nahaja tudi bar, kjer streže Felipe (Jernej Gašperin), ki po mojem mnenju sicer za predstavo ni tako pomemben lik, doda pa malo svežine in včasih razbije močno napetost, ki traja celotno predstavo. Spoznamo tudi stevardesi Anjo (Karin Komljanec) in Leno (Tanja Dimitrievska), ki sta si popolnoma različni. Prva sprejema svoje življenje in delo, druga pa ju popolnoma zavrača. Uslužbenki na letališču sta tudi Cherie (Viktorija Bencik Emeršič) ter Brenda (Lena Hribar). Celotno dogajanje pa, kot bralec, ki razbija dramsko iluzijo, povezuje nekakšen pripovedovalec (Jernej Gašperin).

Vse se je zdelo tako pristno, tako resnično, kot bi gledala življenja oseb in ne gledališko predstavo. Tudi kostumografija je šla z roko v roki z osebnostnim in socialnim položajem likov, kar zopet poda neko resničnost. O scenografiji bi lahko napisala celo stran, saj se je v predstavi pojavilo ogromno elementov in vsak je imel svojo zgodbo. Vsem pa je bilo skupno, da so podprli podobo realnosti vsakdanjega življenja.

Prvotni tekst Kresnice je bil v predstavi posodobljen. Vključili so vse aktualne teme od rasizma in migracij do evtanazije. S tem gledalca prisilijo v razmišljanje o teh temah s človeškega vidika in ne z vidika politike, kot smo sicer vajeni. Ravno zato se gledalca vsak prizor v predstavi še toliko bolj dotakne. Še zadnja stvar, ki si jo je vredno zapomniti, je sprememba življenja dramskih likov v le nekaj urah. Mislim, da to predstavlja usodo, ki je nihče ne more napovedati, oziroma če povem z drugačnimi besedami – življenje samo. Nikoli ne vemo, kaj in kdaj se bo zgodilo, in včasih, če se nam zdi, da je stvar še tako majhna, se lahko izkaže, da nam je postavila življenje popolnoma na glavo.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Povezani dogodki

21. 11. 2018
Kresnice 2
21. 11. 2018
Kresnice 1
21. 11. 2018
Zaprt prostor
21. 11. 2018
Kresnice 2
21. 11. 2018
Zaprt prostor
21. 11. 2018
Kresnice 1