Minljivost in izkoriščanje – besedi, ki najbolje opišeta predstavo Pravi heroji. Vsako življenje se namreč enkrat konča, česar se v predstavi dobro zaveda tudi Ferš in to s pridom izkorišča.
Avtor besedila Rok Vilčnik - rokgre je za svoje literarno ustvarjanje med drugim prejel tri Grumove nagrade za najboljšo slovensko dramo, Glazerjevo listino za književnost in dve žlahtni komedijski peresi, eno od njiju (2020) prav za »šarfno komedijo« Pravi heroji. Predstava, ki jo je zrežiral Samo M. Strelec, je zapisana v mariborskem narečju. V njej spremljamo malega človeka, ki se bori za preživetje, in postavlja ogledalo sodobni slovenski stvarnosti. Premiero in hkrati najodmevnejšo uprizoritev je predstava doživela 10. septembra 2021 v Slovenskem ljudskem gledališču Celje.
»Bi radi, da vam sosedje zavidajo? Pridite se pokopat na novo mariborsko pokopališče – tu, kjer je pogreb piknik. Pri nas dobite kartico ugodnosti in lahko zbirate točke zaupanja.« To je le začetek reklamnega oglasa na radiu za novo zasebno mariborsko pokopališče Oaza za preminule, ki je hkrati tudi »kraj zločina«. Vsakdanje dogajanje v Oazi za preminule nam daje vpogled v divjo privatizacijo, sumljive posle, izkoriščanje malega človeka, podivjano potrošništvo in pohlep po bogastvu ter politični moči.
Oder, pokrit z belo kopreno, in Canek (Aljoša Koltak), ki med publiko išče prostovoljca, ki bi mu pomagal kopreno odkriti in pospraviti, v gledalcih vzbudita radovednost. Ta se stopnjuje do točke, kjer Canek pove nekaj o kosteh, ki so se skrivale pod kopreno. Igra Aljoše Koltaka je prepričljiva in prežeta z različnimi emocijami do situacij in soigralcev v igri. Omeniti je treba tudi čudovito igro Renata Jenčka, ki v predstavi odlično odigra nadutega in brezbrižnega direktorja zasebnega mariborskega pokopališča – Ferša. Lucija Harum, Gojmir Lešnjak - Gojc, Rastko Krošl in Tarek Rashid prav tako odlično opravijo svoje delo, njihova igra je prepričljiva in eksplicitna.
Vendar je izkoriščanje mrtvih za denar to, kar naredi predstavo absurdno in nam na široko odpre oči glede današnje družbe, v kateri je več kot očitno pomembnejši denar kot pa spodobno in moralno obnašanje do soljudi.
Prižiganje luči za nekaj trenutkov ob vzpostavljanju stika s publiko je bilo na trenutke precej moteče. Odmor, ki je sledil po dobri uri in za dolžino katerega nisem vedela, je moj fokus odnesel proč od predstave. Všeč pa mi je bila izvirna ideja s sceno – namesto zaves ali platna za projiciranje »scene« so bili uporabljeni zvitki toaletnega papirja.
Denar ali morala in vrednote? V predstavi prevladata denar in možnost zaslužka ne glede na moralo posameznika ali celotne družbe. Že sam radijski oglas za zasebno pokopališče nas popelje v skrajno kapitalistično družbo in moralo družbe postavi pod res velik vprašaj. Ali je res tako težko spoštovati in ne izkoriščati živega človeka? Kaj pa mrtvega? Več kot očitno nam kot družbi ne uspeva ne prvo ne drugo. Izkoriščanje drugih imamo več kot očitno zapisano v krvi, saj se je to dogajalo celotno zgodovino, tako da to še lahko razumemo. Vendar je izkoriščanje mrtvih za denar to, kar naredi predstavo absurdno in nam na široko odpre oči glede današnje družbe, v kateri je več kot očitno pomembnejši denar kot pa spodobno in moralno obnašanje do soljudi.
Ob ogledu predstave spregledamo in spoznamo različne interese posameznikov, ki se v resničnem življenju kažejo kot tegobe, ki nam onemogočajo enakopravno, neizkoriščevalsko in nekapitalistično družbo. Vsak posameznik je tako sam svoj pravi heroj.
***
Kritiški zapis je nastal v okviru magistrskega študijskega programa Razredni pouk, ki se izvaja na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Besedila so nastala v sklopu vaj pri predmetu Gledališče in lutke v razredu, mentorica je asist. Irina Lešnik, nosilka predmeta pa je izr. prof. Jelena Sitar Cvetko.