Muanis Sinanović, 30. 12. 2019

Duhovi Brine

Kriterij|Produkcija KUD Samosvoj, Zavod Moja kreacija Maribor, BRINA, avtorica Bara Kolenc, premiera 10. oktobra 2019

Foto: Nada Žgank

Brina je plesnogledališki esej o Marti Paulin, ki v naslovu nastopa s svojim partizanskim imenom. S povezovanjem elementov dokumentaristike, plesa, koreografiranjem podob, recitalom in zvočenjem ponudi parcialni pogled na osebnost, ki jo obravnava, naredi poskus (kar je izvorni pomen izraza esej), ki je v svoji fragmentiranosti, nabiti s poetično intenziteto, tudi celovit pogled na narodnoosvobodilni boj.

Elementi predstave bi prav lahko bili ločeni s kakšnim ekvivalentom asteriska v pisavi. Njen tok potrebuje zamejitve in prekinitve, ki izhajajo iz intenzivnosti posameznih delov, upočasnitev, da se enovita podoba nadaljuje s tistim, kar ostaja od prejšnjega dela. Bara Kolenc in Leja Jurišić nastopata kot dokumentarni pripovedovalki, v offu pa lahko slišimo glas junakinje iz intervjuja. Prav glas, njegov položaj, medij, prek katerega se javlja, in tehnologija, ki ga mediira, so Brinini ključni elementi. Glas se giblje med živim in mrtvim svetom, v nekem uncheimliche prostoru. Tukaj so zamrznjene izpovedi, ki jih prebirata osebi na odru, led, ki se topi nad tekstom, pri čemer ga s tem obenem razkriva in uničuje, led, ki se ne more do konca stopiti, zato ga je treba uničiti s kladivom, zamrznjenim mikrofonom. Vsak udarec se z modulatorji zvoka Mitje Cerkvenika vedno bolj približa človeškemu glasu, ki odmeva v velikem votlem prostoru (morda cerkvi?). Glas, ki govori iz nenavadne naprave, sestavljene iz dveh velikih vrtečih se zvočnikov, spominjajočih na ventilator, medij, ki skoraj dobi značaj živega tovariša partizank. Partizanska pesem, ki se spreminja v techno-noiserski ambient. Zvok se ob velikem prispevku zvočnega umetnika Cerkvenika giblje med vzgojenim in nemisljivim ter pričakovanim in oprijemljivim, v izmuzljivem prostoru-času, ki ga predstava uprizori.

Ta izmuzljivost je včasih pretirano izmikajoča se, denimo pri nenamernem podiranju četrte stene, pri smejanju izvajalk na odru, pri neposrednem govorjenju o naključnih tehničnih težavah. Tudi v tem se sicer kaže esejistična, polfikcijska narava predstave, vendar postane manjerizem in lahko zmoti tok močnih poetičnih podob. Priče smo tudi recitalu poezije Karla Destovnika - Kajuha, vodje Brinine kulturniške skupine slavne XIV. divizije, v katerem Leja Jurišić izkaže ganjenost nad poezijo z jokom in drugimi neposrednimi izrazi čustev. Vsekakor gre za nekaj, kar je danes povsem nepričakovano. Da bi bil kdo v tem arogantno ciničnem svetu resnično ganjen, da bi se omehčal ob poslušanju preproste rimane besede, kaj šele, da bi se pri tem oči orosile ljudem v občinstvu, ki bi zbrano poslušalo, si je težko predstavljati. A vendarle se zdi, da je šla Leja Jurišić v tem korakec predaleč in v nekem trenutku zakorakala v avtenticistično patetiko.

Kljub temu Brini uspe vzpostaviti nekakšno območje svetosti, v katerem se kažejo čiste, plemenite poteze narodnoosvobodilnega boja in kjer te v človeku vztrajajo kljub debelim pregrinjalom ironije in jih je v pravem trenutku mogoče prebuditi. K vzpostavitvi takega območja je prispevala tudi odrska razvrstitev s prozorno tančico, ki preči prostor, in zoženim prostorom za gledalce, pri čemer smo nekateri sedeli na tleh, kot ob tabornem ognju. Glede na to, koliko plemenitega jedra je bilo v partizanstvu in koliko ima njegova liturgija skupnega s krščanstvom, je razsežnost pobijanja po drugi svetovni vojni, s katerim se levica ne želi dostojno spopasti, še bolj tragična.

K umeščenosti v trope partizanstva prispevajo tudi plesne figure, denimo nekatere modernistične poteze teles v ravnih, preprostih linijah z zakrčenimi mišicami, kakršne navadno videvamo na partizanskih spomenikih. Prav tako tudi prizor, v katerem Leja Jurišić Bari Kolenc za tančico preveže noge, slednja se nato z izmučenim obrazom prvi poleže v krilo ter se po določenem času sezuje in obuje gojzarje, odide za tančico; in potem se prizor ponovi. V trenutkih objema ima Bara Kolenc žalostno utrujen obraz, ki močno spominja na risbe, kakršne spremljajo otroške partizanske zgodbe. To po eni strani spet poudarja poteze čistosti in nedolžnosti narodnoosvobodilnega boja. Vseeno se zdi, da Brina nikjer ne prebije okvirov svojega mita. To pa ne bi bilo tako opazno, če prav ta mit na slovenski levici ob rušenju vseh ostalih mitov – ob pogosto vzvišenem pogledu in ob še vedno trajajoči sagi glede povojnih pobojev – ne bi bil edini nedotakljiv, če se v to ne bi smelo niti malo drezati in če Mesto žensk ne bi bil festival, ki je po definiciji nagnjen k detabuiziranju.

Nalaganje plasti, kar je pristen izraz nekega občutenja na lokalni levici, in indikativna upodobitev njenega ustanovnega mita, ki obuja občutja zavezanosti dogodku ter etične posvečenosti, včasih delujeta nekoliko over the top, iz plasti nekaj zaštrli, uide kakšen duh.

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourejata jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si.

Bara Kolenc, Brina

Povezani dogodki

Muanis Sinanović, 27. 8. 2017
“Dom” in “svet”
Muanis Sinanović, 20. 10. 2017
Idealna: obča, partikularna in spektralna
Muanis Sinanović, 28. 11. 2017
O altruističnih trgih