Zala Zbičajnik, 19. 12. 2017

Don Juan 1

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Jean Baptiste Poquelin Molière: Don Juan. Režija Daniel Day Škufca, SNG Nova Gorica, premiera 11. 10. 2017) – V oktobru in novembru 2017 si je v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici moč ogledati predstavo Don Juan pariškega dramatika in pisatelja Jeana Baptista Poquelina Molièra.
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Gledališka predstava je zvrstno tragikomedija, traja 2 uri in 10 minut. V glavnih vlogah nastopajo Matija Rupel (Don Juan), Žiga Saksida (Sganarelle), Radoš Bolčina (Komturjev kip, Francisco), Liza Marija Grašič (gospa Dimanche), Arna Hadžialjević (Elvira, Maturina, članica zbora). Predstava je bila premierno uprizorjena 11. oktobra 2017 pod režijo mladega Daniela Daya Škufce.

Tragikomedija Don Juan je svojo krstno uprizoritev doživela v sami Palais-Royal v Parizu v 17. stoletju. Sama zgodba govori o neustavljivem zapeljivcu Don Juanu, ki se mu nihče ne more upreti ali mu oporekati. Občutka krivde ne pozna, poleg strastnega uživača pa je tudi hladnokrvni morilec, dandy, ki živi le za telesne užitke, samovšečnež s previsokim egom ter patološki lažnivec. Po poroki z donjo Elviro se zanjo ne zmeni več, ker je ona žrtvovala pobeg iz samostana zaradi ljubezni, jo to zelo potre. Njeno čast branijo bratje, ki Don Juanu sežejo po življenju, ta pa jih z zvijačo ukane. Kljub vsem uspešnim prevaram Don Juan dobi, kar si zasluži. Zaradi svoje brezbrižnosti in posmehljivosti utone v lastni banji.

Don Juan je utelešenje človeškega egoizma, nespoštovanja do sočloveka, narcisizma, neobrzdanosti. Vsem prevaram navkljub živi luksuzno življenje in se ne zmeni za opazke svojega sluge, svojega očeta ali svoje žene. Gledalec se ob predstavi sprašuje o morali in kakšne posledice prinese pomanjkanje le-te. K prepričljivosti zgodbe pripomorejo skrbno izbrane barve kostumov, ki slikajo karakterje oseb: Don Juan je od glave do peta oblečen v zlato, Komtur vzbuja srh in mračnost s svojo kamnito sivino in modrino. Za kostume in sceno sta poskrbela Andrej Vrhovnik ter Urša Vidic. V mali oder v goriškem gledališču sta prinesla raznolik, očem še ne viden ambient, ki se je menjal in bil kljub potrebam po raznoliki situacijski sceni uporaben in prepričljiv. Pomembno je omeniti kamnito skrinjo v scenografiji, ki služi kot kopalna kad, grob, miza za gostijo, plesišče. Četudi skrinja predstavlja poenostavitev v scenografiji, je to pravzaprav simbolna uporaba scenografskega elementa. S kančkom ironije Don Juan iz iste skrinje jé, v njej se kopa in ob koncu tudi umre. Ob vsem pa ne smemo pozabiti tudi na mojstra luči in zvoka Tino Prpar in Majina Maraža, ki sta v predstavo vnesla vse potrebne sestavine, da je bil gledalec popeljan stran od vsakdanjega razmišljanja in se stoodstotno posvetil le predstavi.

Ker se scena v predstavi z vsako zastranitvijo menja, si morajo tudi igralci nadeti drugačno osebnost, saj igrajo tudi več vlog. To jim dobro uspe, čeprav se zgodi, da v prvih trenutkih nismo čisto prepričani, kateri lik je predstavljen. Igralci gledalca do konca predstave pustijo v precepu, kako se bo zgodba končala in kaj se bo zgodilo s protagonistom: se bo spremenil ali propadel. Kot pravi gledališki mojstri nam igralci s svojo mimiko, govorjenim glasom in zborovskim petjem vlivajo srh, nas puščajo v pričakovanju obenem pa pričarajo pravo mračno vzdušje. Različna čustvena stanja odigrajo prepričljivo. Ker je uprizoritev tragikomedija, bi sicer pričakovali kaj komedije, vendar se to očitno zamenja z ironijo, satiro, morda celo burko. Posebna pohvala naj gre igralcu Žigi Saksida, ki je prepričljivo vodil edini del komedije v tragikomediji. Gledalec se zabava le ob monologih Sganarella, publiki zanimivo pa Žiga odigra tudi svoje monologe, ko razmišlja o pomenu življenja, daje nasvete, se kuja nad Don Juanom in z gledalci sodeluje. Pohvale gredo tudi momentu Don Juana s svojim očetom, ko ga ta prepriča, da se je spremenil. V tem trenutku tudi gledalci pričakujejo spreobrnitev glavnega lika, ta pa v nas vzbudi razočaranje.

Igralska zasedba med seboj dobro sodeluje. Ob na trenutke neprepričljivi igri posameznika ga soigralec dobro nadomesti in nadgradi, trenutek v igri se nato spet poveže z rdečo nitjo. Posebej težko je najbrž igrati več različnih likov v eni predstavi. Nekaterim je prepričljivost poistovetenja z igranim likom uspela bolje, spet drugim malo manj. Kljub temu igralci izražajo profesionalizem in predstavo izpeljejo na nivoju.

Zmoti me uporaba ljubljanskega narečja, še posebej v delu predstave, ko je predstavljeno kmečko prebivalstvo. Igralci se sicer trudijo govoriti čim bolj zborno slovensko, vendar jim to spodleti v trenutkih, ko je gledalec na to najbolj pozoren. Govor izpade rahlo plastično in ne ustreza kontekstu. Ob tem naj pograjam še cigaretni dim v malem prostoru. Dejstvo je, da imajo učinki cigaretnega dima svoj čar in je marsikateremu gledalcu zaradi drznosti uporabe substanc predstava še bolj všeč. Ker pa je dvorana mala, je bil cigaretni vonj navzoč v dvorani celi dve uri predstave in bi morda komu, ki ga ne prenaša, lahko postal moteč.

Celotna predstava, sestavljena iz detajlov, je delovala korektno, zato so si igralci ob koncu predstave zaslužili aplavz.

***

Študentska kritika je nastala pri izbirnem predmetu Slovenska uprizoritvena umetnost v okviru študijskega programa Slovenistika na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Nosilka predmeta je red. prof. dr. Katja Mihurko Poniž, asistent Rok Andres.

SNG Nova Gorica

Povezani dogodki

19. 12. 2017
Don Juan 2