Maša Simčič, 24. 12. 2010

V Damask

Študentska kritika|August Strindberg: V DAMASK. Režija Aleksandar Popovski, SNG Drama Ljubljana, premiera 18. 12. 2010 – Je zdaj vse enako kakor na začetku?
:
:
Na fotografiji Marko Mandić, Igor Samobor
Na fotografiji Valter Dragan, Marko Mandić, Barbara Cerar, Silva Čušin, Igor Samobor, Janez Škof, Tina Vrbnjak
Na fotografiji Barbara Cerar, Igor Samobor
Na fotografiji Silva Čušin, Barbara Cerar, Igor Samobor
Na fotografiji Tina Vrbnjak, Silva Čušin, Barbara Cerar, Igor Samobor
Na fotografiji Igor Samobor, Barbara Cerar, Tina Vrbnjak, Janez Škof
Na fotografiji Igor Samobor in Barbara Cerar
Na fotografiji Igor Samobor, Barbara Cerar
Na fotografiji Marko Mandić, Igor Samobor, Janez Škof, Barbara Cerar, Tina Vrbnjak, Silva Čušin
Na fotografiji Silva Čušin, Igor Samobor
Na fotografiji Igor Samobor, Marko Mandić
Na fotografiji Valter Dragan, Janez Škof, Marko Mandić, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Zvone Hribar, Igor Samobor

Sodeč po avtorju dela in igralski zasedbi, je od drame V Damask pričakovati veliko, zaradi dolžine predstave in zapletenosti ter prepletenosti dogajanja pa so vtisi nekako razpršeni in neenotni, odpirajo mnoga vprašanja o tekstu ter uprizoritvi. V Damask nedvomno je drama, ki bi jo lahko gledali večkrat, pa bi ob vsakem ogledu našli nove pomene in simbole. 

Igor Samobor blesti v vlogi Neznanca, prepričljivo prehaja med skrajnimi razpoloženji glavnega lika, ki se vsakič znajde v močnih čustvenih stanjih: od zaljubljenosti do blaznosti in blodenj ter celo prerekanja oziroma prepira z Nevidnim, ki mu odgovarja s strelami. Zanimiv je celoten režijski pristop v zvezi z glavnim ženskim likom, ki je odigran precizno in v skladu z vsemi transformacijami lika v predstavi (Barbara Cerar kot Dama/Eva/Ingeborg). V prvi sceni se brez vsakršne razlage spusti z neba in popolnoma mirno zakorači po sceni. Vsakič, ko se njena vloga nekoliko spremeni, je to dodatno nakazano s spremembo oblačil. Nasploh je Ingeborg pomembna v odnosu z Neznancem, ki želi doseči spravo s svetom prek ženske kot ljubice, zaveznice in matere. Gledalca sicer nekoliko zmede dejstvo, da isti igralec igra več likov, kar oteži razumevanje že tako zapletenega teksta. Sicer pa je igra vseh igralcev prepričljiva in nam dopušča odličen vpogled v tekst.

Scenografija z velikimi črnimi bloki geometričnih oblik, ki med prizori drsijo po odru v različne pozicije, včasih skrivajo like in jim služijo tudi kot ležišče, daje občutek fiktivnega prostora. Gre za izpraznjen prostor, ki ga mora dopolniti gledalčeva domišljija. Če sledimo indikacijam v tekstu, jo lahko razumemo kot zavest ali podzavest Neznanca. Dvakrat se eden od igralcev (Marko Mandić) povzpne na balkon in od tam nagovarja Neznanca, kar razširi dramski prostor v tej meri, da njegov del postanejo tudi gledalci. 

V igro se vseskozi skoraj neopazno vpleta glasba dua Silence in na filmski način zvesto poudarja čustva ter dogajanje na odru.

Režijski pristop je inovativen ter skladen s skrivnostnostjo in večplastnostjo teksta. Poln je aluzij na Sveto pismo: vidimo kamenjanje, neke vrste krst, namesto vnebohoda prihod z neba, zgodbo o Evi in kači ter končno spreobrnjenje. Vse se odvija na črni podlagi odra z belim platnom v ozadju, ki se kasneje (v drugem delu) spremeni v rdečega. Karseda minimalistično in odprto za osebne interpretacije.

Predstava se konča z nasmeškom na gledalčevem obrazu, ko Neznanec sklene igro v isti poziciji (le na drugi strani odra) in z istimi besedami, kakor jo je začel. V tem trenutku preskoči iskrica, ki nam še enkrat pred očmi na hitro zavrti vso predstavo in nam postavi vprašanji: Je zdaj vse enako kakor na začetku? in Kaj naj bi bilo tisto, v čemer ležita zibka ali krsta?

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

 

Povezani dogodki