Brechtova drama Mati, predelava istoimenskega romana Maksima Gorkega, je zgodba o materi ruskega delavca, ki se iz preproste materinske figure prelevi v zavedno revolucionarko.
Režiser Sebastijan Horvat se je Brechtove predloge lotil na precej nenavaden način. Naslovna protagonistka Pelageja Vlasova (skozi celotno uprizoritev odlična Nataša Barbara Gračner) začetne prizore na odru presedi kot negiben kip, predstavo pa odpre Lado Bizovičar v podobi napovedovalca, ki vstopa v različne vloge. Za njim se na odru zvrstijo Radko Polič (večinoma kot stari delavec in aktivist), Uroš Fürst (najpogosteje kot sin Pavel), Aleš Valič (učitelj) in Klemen Slakonja, ki predstavo zaključi v slogu nastopaškega voditelja reklamnih videospotov, ki Pelageji Vlasovi ponuja vero.
Najboljši aspekt predstave je po mojem mnenju prepričljiva igra. Izkazala se je celotna igralska zasedba, največji vtis pa je tako po mojem mnenju kot po reakciji publike zagotovo pustila Nataša Barbara Gračner. V vlogi Pelageje Vlasove na začetku nemo spremlja dogajanje okoli sebe, predrami se šele, ko začuti, da lahko prevzame odgovornost in pomaga svojemu sinu, da ne bi zašel v težave. Skozi interakcije z delavcem, sinom in učiteljem nato spremljamo njeno preobrazbo iz uboge nepismene matere, katere glavna skrb je, kako bo sinu teknila njena juha, v aktivistko, ki želi spremeniti svet.
V Brechtovi drami sicer nastopa okrog trideset oseb, toda Horvat je za upodobitev uporabil samo šest igralcev, kar me je motilo, saj je bilo zaradi tega predstavi na trenutke težko slediti. K tej zmedenosti je zagotovo pripomogla kostumografija, vsi igralci so bili namreč ves čas ne glede na vlogo oblečeni v vsakdanja oblačila. Tudi scenografija je delovala minimalistično, poleg stolov, mize in kuhinjskega pulta smo lahko videli še v steklene vitrine postavljene pisalni stroj, gramofon in rdečo zastavo.
Zanimivo je, da so bile luči v dvorani skoraj ves čas prižgane. Po eni strani to pri gledalcu ustvarja določeno povezanost z odrom, predvsem v povezavi z igralci, ki občinstvo s pozivi k petju in aplavzu ter retoričnimi vprašanji pogosto nagovarjajo k sodelovanju, gledalec skorajda dobi občutek, da se je znašel v vlogi zbora, še posebej ko med občinstvo priletijo letaki z besedilom Brechtove Hvalnice komunizmu. Po drugi strani luči vzpostavljajo tudi nekakšno distanco, saj se gledalec tako ves čas zaveda, da je v gledališču, da gre le za igro.
Igralci v predstavi so se veliko poigravali z zvokom. Občinstvo je bilo deležno različnih glasbenih vložkov, pogosta je bila tudi uporaba mikrofonov, kar po navadi vzbudi občutek, da gre za pomembnejši del govora.
Predstava se zaključi z ironičnim preobratom. Igralka na koncu bojevitega sklepnega monologa vzpostavi distanco, izstopi iz vloge in resignirano nagovori gledalce, naj gredo domov, saj revolucije ne bo nikoli. Predstava v zavesti gledalca pusti ideje upora in revolucije, a hkrati nas pusti v ugibanju, ali je ta sploh možna.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.