Da, Oskar Koršunovas s svojo interpretacijo Hamleta, ki ga – ne zastonj – imenuje „najbolj aktualno delo našega časa“, to nedvomno potrjuje.
Že sam začetek je neklasičen. Medtem ko se občinstvo zbira, so igralci ves čas na odru, sedijo vsak za svojo garderobno mizo v tišini, v ogledalih pa odseva naraščajoča napetost publike. Ne ve se, kdo igra katero vlogo, noben igralec ni izpostavljen in to nihajočo nevednost občinstva le še podkrepi prvo, temeljno vprašanje: „Kdo si?“, ki raste iz šepetajočega „Kdo si – kot igralec“ v iritirajoč, nevzdržno glasen „Kdo si – kot človek“ in nato omahne v tišino. Igralci se obrnejo proti publiki, igra se lahko začne.
Kar gledalec vidi pred sabo, ni Shakespearova igra o danskem princu Hamletu in njegovem maščevanju očeta, niti ni igra o pokvarjenosti Klavdija in prešuštvu Gertrude. Hamlet je igra o iskanju samega sebe. Hamletova blaznost, Ofelijina nedolžnost, Klavdijeva preračunljivost, Gerturdina lažna ljubezen, Polonijevo ritolizništvo … Vse to so maske, ki morajo biti odstranjene. Igralci, vključno z likom miši/podgane, ki simbolno predstavlja tisto v nas, kar pred ostalim svetom skrivamo in kar mora priti na dan, v treh urah prepričljivo in učinkovito prikažejo borbo vseh nas: notranji dvoboj med varno, ugodno, vendar lažno predstavo in trdim, krutim, a resničnim jazom. V vse to režiser prepričljivo vpleta elemente sodobne družbe – erotičnost, transseksualnost, množičnost kultur (npr. Ofelija kot gejša), – ki le še poudarjajo iskanje lastne identitete. Rdečo nit odlično dopolni dvakrat povedani slavni Hamletov monolog, prvič tiho, drugič v crescendu, ki ne pušča dvomov. Biti ali ne biti ni več vprašanje, vse, kar ostaja, je molk.
Odrska postavitev je hkrati preprosta in zapletena. Stoli, vaze z rožami in garderobne mize z ogledali kot odločilnimi elementi, ki odkrivajo notranjost duše, sestavljajo sceno, ki jo premikajo igralci sami. Vsak del scene ima svoj pomen in namen. Srhljivi in na trenutke oglušujoče glasni zvočni elementi, dim in igra luči sestavljajo svojevrstno vzdušje in pričarajo nekakšno nerealno nezemeljskost. Elementarne barve (nedolžna bela, krvava rdeča, skrivnostna črna) poudarjajo nagrobno srhljivost igre in slikajo črno-belo premočrtnost Koršunovasove ideje. Vsak, še tako majhen detajl je odločilnega pomena in kaže režiserjevo genialnost.
Koršunovasu je s Hamletom uspelo ustvariti režijski biser, kar je potrdil tudi dolg aplavz publike. Pozornost vseh je bila zbujena že na samem začetku in se je več kot očitno ohranila do zaključka niti ne tako kratke predstave. Rahla kritika pa bi šla na račun prikazovanja nadnapisov, saj so bili ti zaradi dima, luči in vseh ostalih efektov na momente neberljivi, razumevanje besedila pa zaradi litovskega jezika otežkočeno.
Hamlet, kot ga je ustvaril Koršunovas, je nekaj novega in je najbolj aktualno delo našega časa, kot je dejal režiser sam. Odpira temeljno eksistencialno vprašanje in nas nikakor ne pušča ravnodušnih ali nevpletenih. „Kdo si?“ je večno vprašanje za vsakega izmed nas. Vse drugo je molk.
William Shakespeare: HAMLET
OKT/Mestno gledališče v Vilni, Litva
Režiser: Oskaras Koršunovas
Scenografa: Oskaras Koršunovas in Agnė Kuzmickaitė
Kostumografinja: Agnė Kuzmickaitė
Skladatelj: Antanas Jasenka
Oblikovalec luči: Eugenijus Sabaliauskas
Oblikovalec zvoka: Vilius Vilutis
Igrajo:
Hamlet: Darius Meškauskas
Kladvij, Duh: Dainius Gavenonis
Gertruda: Nelė Savičenko
Polonij: Vaidotas Martinaitis
Ofelija: Rasa Samuolytė
Horacij: Julius Žalakevičius
Laert: Darius Gumauskas
Rosenkrantz, Bernard: Thomas Žaibus
Guildenstern, Marcel: Jonas Verseckas, Giedrus Savickas
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.