Manuela Polanc, 11. 12. 2015

Evropa 1

Študentska kritika|Vinko Möderndorfer: EVROPA. Režija Renata Vidič, SNG Drama Ljubljana, premiera 26. 9. 2015 - Tragikomična zgodba v 15 prizorih, prejemnica Grumove nagrade za leto 2014, je besedilo, ki nam na svojevrsten način oriše situacijo, v kateri se bo ali pa se je že znašla stara celina.
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Na videz popolna zmešnjava, nesmiselnost in govoričenje tjavendan se z vsakim dejanjem skupaj s scenografijo, lučjo, govorom in stopnjevanjem napetosti, ki jo ustvarja odlična zasedba igralcev, združuje v smiselno celoto, ki se oblikuje v pravo tragično zgodbo, prepojeno s srhljivimi dejstvi.

Živimo v svetu, v katerem ni nič več sveto, kajti kako bi lahko bila neka stvar sveta, če svet sploh ne obstaja več. So le lačni izmaličeni obrazi, z vsakim dnem bolj tlačeni v zadušljivi dolini, ki so svojo identiteto prodali za krožnik golaža in glaž pira. Meje med nebom in zemljo ni več, saj Evropo, skupaj s celim planetom, ogrožata sneg in voda. Vremenski ekstremi so glavni krivci za trpljenje in ekstremno obnašanje lačnih, premraženih ter opijanjenih domoljubov, ki se s Kamionarjem na čelu sramujejo tistega, kar ljubijo. Za domačine oz. »popolne domorodce« je največja mora živeti s tujci, za tujce pa je najhuje prav to, da so tujci.

Na odru je na desni strani postavljen mikrofon, h kateremu se zatekajo trpini. Tam nam zaupajo svoje misli, zgodbe in komentarje. Prvi do njega stopi Maks, ki ga odlično odigra Aljaž Jovanović, in  pove, da je le delček sveta, v katerem tovariši ne obstajajo več. V svojem krajšem monologu nam s cinizmom nariše obup, ki je zalil Evropo, najstarejšo trdnjavo v vesolju. Njegovo na videz flegmatično pripoved razbijejo pričakovane reakcije lastnika stanovanja, v katerem stanuje v času študija. Gospodovalno in agresivno nastopita Janez Škof in Gregor Baković, v vlogi Gazde in njegovega sina Stanka, ter študenta naučita kozjih molitvic. Prvi z besedami, drugi s pestjo. Pojavita se kot rezultat propadajočega sveta, ki hlepi po zadnjih odmerkih umazanega zraka. Aljaž Jovanović prepričljivo ustvarja lik, ki je izgubljen v mestnem vrvežu, kjer so knjižnice zazidane, gledališča pa spremenjena v čakalnice. Hoče oddih od razočaranja v ljubezni, udarcev in ponižanj, hrepeni po miru, ki naj bi ga našel pri domačem koritu v toplem objemu prijazne matere. Svojo zgodbo mu nekoliko posmehljivo iz jarka pripoveduje Klošar (čeprav skoraj nepremično, ga odlično odigra Marko Okorn, saj s svojim posmehljivo-resnobnim tonom v gledalcih prebudi občutek tiste prave bede, ki nam jo v vsakdanu kažejo obcestni jarki, polni plastenk in drugih praznih embalaž), ki naj bi bil po pripovedovanju sodeč v podobni situaciji dvajset let nazaj.

Otožnost, zgubljenost in brezizhodnost zelo dobro pokažeta že sama scenografija in postavitev igralcev. V dialogu med Klošarjem in Maksom ne pride niti do očesnega stika, saj prvi hromo stoji v ozadju. K samoti in zablodi posameznika doda piko na i barva in postavitev luči.

Snop svetlobe, ki je pravzaprav zelo temna, pada na človečka, ki cele dneve leži v jarku in opazuje mimoidoče. V tem pa groteskno uživa, saj po njegovih besedah od tam spodaj lažje vidi njihovo še večjo bedo.

Zdi se, da tudi Maksovi sovaščani oz. »sokrajani skupaj s širšo okolico« živijo za spomine izpred dvajsetih letih, ko je bilo še vse odeto v toploto. Sprva komično-grozljivo dejstvo, da ga želijo iz gole lakote požreti, se prelevi v pravo nočno moro.

Vlogo obeh Iren prav tako sugestivno odigra Maša Derganc. Sprva nastopi kot »mestna« Irena, polna arogance in ignorance. Našla je alternativno rešitev, ki naj bi jo rešila iz bede. Za sabo je pustila sanjavega diplomanta in se predala kosmatemu filozofu, s katerim načrtuje novo življenje v tujini, saj sta pahnjena v domovino, ki ni prijazen prostor za tiste z diplomo, sploh pa za tiste z magisterijem.

Pomembnejša je steklenica žganja, po kateri hlasta Maksova mati, ki sinovega prihoda ni več tako vesela, ko ugotovi, da ima s seboj le diplomo. Vlogo matere prepričljivo in precej doživeto odigra Saša Pavček. Ob njegovem prihodu se skriva za ogromnimi vrati, v katerih je špranja, skozi katero nejevoljno kuka na prag, kjer z diplomo v nahrbtniku zmrzuje njen sin. Naposled ga le vzame k sebi, a seveda le zato, da bi njegovo meso kot topli obrok nesebično delila s sokrajani.

Osebe, ki nastopajo v Maksovi težki mori, so pravzaprav iste kot osebe v realnem svetu. Za njegovo sočno meso se borijo vedno pijana Mama Majda, njen novi ljubimec Angel (Alojz Svete), na videz skrben Župan (Janez Škof, prej v vlogi Gazde), Župnik (Gorazd Logar, prej v vlogi Filozofa), mrka Župnikova kuharica (Zvezdana Mlakar), ki prisega na dobro rejene hrbte, Gostilničar (Gregor Baković, prej v vlogi Stanka), Cestar (Vojko Zidar), Kamionarjeva žena (Iva Babić), zgolj objekt brez pravic, saj je vendar tujka, in »moralni« Kamionar, ki Maksa pripelje domov. Seveda za prevoz zahteva plačilo. Maks mu sicer po daljšem odlašanju prevoz poplača na jasi, kjer mu v zameno ponudi spolne užitke, četudi noben od njiju ni peder.

Svet navsezadnje ni več tako izbirčen, kot je bil takrat, ko še ni bilo takega mraza in pomanjkanja hrane. S tovrstno poravnavo računa se skorajda sprijazni, saj je v tovrstnem svetu logično, da greš vsaj enkrat na jaso. Nekateri celo večkrat, na primer gimnazijka Irena, ki je tam pristala po vsakem neuspelem »pobegu« iz domačega kraja.

Kljub dejstvu, da je to le Maksova nočna mora, uprizoritev gledalca ne pusti apatičnega. Nima pomirjujočega konca. Gledalca prav tako ne pomirijo Klošarjeve »dobre« novice, ki jih bere iz časopisa, za katerega ne ve, kdaj je izšel. Uprizoritev v času svojega trajanja pridobi tolikšno moč, da se v nas kot gledalce usidra dejstvo, da morda prihajajo časi, »ko bo Bog pobegnil, ko bodo davki zadavili kure, prašiče in podgane«. Da je morda blizu čas, ko bomo spoznali, da nam Sveto pismo ne prepoveduje ubiti angela, da bi se nasitili. Vse to pa bi upravičil dobronamerni razlog, in sicer »da bo Evropa zadovoljna, da bo vse po pravilih«, četudi bomo požrli drug drugega.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Renata Vidič, SNG Drama Ljubljana

Povezani dogodki

Primož Robnik, 11. 12. 2015
Evropa 2
ataradodaljac

Očitno je gospa Manuela starejša gospa z opešanimi vidom in sluhom, drugače ne bi mogla napisati tole kozerijo. Slavni Vinko, ki je trenutno v New Yorku na stroške Erjavčeve kulturne princese Julke Mlakarjeve, preko sindikalne veze Jurca -Tadel, ki deli velike dnarje svojim ( piše dramo o ubogem revnem in nesrečnem črnčku iz Harlema, ki hoče živeti v Ljubljani, pa revež nima za avionsko karto... Slavni Vinko je tudi tokrat brcnil v temo že z naslovom, če odštejemo petje . Evropa ropa, Evropa ropa, tekst nima nobene zveze z čemerkoli v Evropi, gre za podnajemniško vprašanje in popolnoma izmišljeno napihnjeno štorijo. Kot mnogi, ki od kulture živijo kot carji in princi in zaslužijo več denarja kot ta sin telovadca Cerarja, je tudi avtor ves čas kritičen, pljuva na vse strani ( tudi v scenarijih, filmih, intervjujih ), vedno blazno kritičen kako se uničuje malega človeka, delavca in kmeta ( seveda, če ne gre za kakšno presajanje organov ali skisano dolgočasno komedijo, ki jo pozabiš isti trenutek, ko zapustiš gledališče ), če povzamemo, spet gre za pizdenje enega priviligiranca, ki se dobesedno valja v denarju, vendar pa v skoraj vsakem svojem tekstu poskuša oponašati Cankarja, biti kritičen, ves čas nekakšen lažen socialni čut, kar je velik minus velike večine njegovih tekstov, ki mu jih sošolci in prijatelji uprizarjajo po tekočem traku, ga ni gledališča kjer ne bi igrali vsaj eno od dram gospoda Vinka. Seveda večino svojih dram režira ob veleumnem dramaturgu Lukanu, pa tudi opere, filme, operete. Piše še za otroke, stare, mlade, najstarejše, piše poezijo, scenarije, dramatiko, prozo, romane, songe, knjige piše enako kot drame po tekočem traku po deset dram na leto, po deset knjig na leto. Režiserka Renata V. se je nekako iz uličnih nastopov, ki so sila medli in komaj gledljivi, preko predsednikovanja v komisiji za Grumovo, visenja v bifeju Drame SNG , le prebila do gledališč. A eno so amaterski odri, drugo pa resno režijsko delo. Zdaj seveda lahko pričakujemo, da bo ona, kot 90% vseh krožila sem in tja, tja in sem, kot pač je to v navadi pri nas. Umetniške presežke pa pri nas delajo ne avtorji dramskih tekstov, marveč dva, trije režiserji. Ni treba ugibati za koga gre. Od Evrope skoraj NIČ, od režije manj kot NIČ. 4. 1. 2016

Barba Lozej

EVROPA , SNG Drama, 16.11. ob 19.30 8 komaj zdržal do konca ) Evropa je drama Vinka M., ki je ne vem zakaj in čemu dobila Grumovo nagrado 2014, ki mu jo je podelila režiserka te predstave Renata Vidič, ki je bila predsednica komisije za Grumove nagrade, pač roka roko umije. Režiserka je igro vključila mikrofon, bogve zakaj, to je bilo že stokrat uporabljeno, moteče pa je, da je enako kot mnogi režiserji slačila igralce, tokrat je bil na tapeti Aljaž Jovanovič, sprašujem se : mar se ni dalo to pokazati drugače? Valter Dragan kot kamionar je bil izgubljen, Saša Pavček žalostna, Zvezdana Mlakar, ki jo zdaj gledamo vsak dan na RTV SLo, pa emigrantka. Pazi sad: Na koncu predstave tik preden sem pobegnil pa Aljaž Jovanovič iz podnajemnika postane terorist, samo, da ima namesto bombe knjižico Francija Kafke. Samo ugibamo lahko kaj ima Kafka s terorizmom in podnajemništvom?! Še enkrat, igralci so se skušali vživeti v zelo težke vloge, to moramo priznati, ni pa jasno kje je tu Evropa danes? 5. 1. 2016