Nina Or, 24. 1. 2019

Anton Pavlovič Čehov: Ivanov

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Anton Pavlovič Čehov: Ivanov. Režija Aleksandar Popovski, produkcija SNG Drama Ljubljana, premiera 12. 1. 2019)
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Z uprizoritvijo drame Ivanov izpod peresa Antona Pavloviča Čehova ljubljanska Drama stopa v novo leto in tako nadaljuje svojo sezono na temo intime. Uvodni prizor z glasnim strelom v hipu pritegne gledalca in pusti vtis, da se bo v nadaljevanju pred njim odvil spektakel, a žal le-ta v dobrih treh urah ni dosežen.

Ivanov je drama o ruskem intelektualcu Nikolaju Aleksejeviču Ivanovu, ki se v nekaj letih iz uspešnega, srečnega moža prelevi v razočaranega posameznika, ki ga pestijo finančne in ljubezenske težave, povezane z osebnim nezadovoljstvom in tegobami, s katerimi se med predstavo lahko poistoveti tudi gledalec.

Uroš Fürst kot Ivanov na odru sicer deluje melanholično in depresivno, a te lastnosti v ospredje pridejo preredko, predvsem jih pogrešamo v njegovih monologih, ki so (prej kot samogovori depresivnega človeka, ki se spopada z vprašanjem o lastni eksistenci) govorjenje zdolgočasenega moškega, ki ne ve, kaj bi počel v življenju. Osebnost Ivanova (Uroš Fürst), ki je v monologih nekoliko slabše prikazana, pa je vseeno lepo razvidna v prizorih z njegovo ženo Ano Petrovno (Polona Juh), v katerih ga resnično začutimo kot lik, kakršnega si je zamislil Čehov. Ob boku protagonista se tekom uprizoritve zvrstijo še druge dramske osebe, med katerimi potekajo različni dialogi, ki pa zaradi številnih nepotrebnih komičnih insertov mnogokrat ne pridejo do pravega izraza, posledično pa jih tudi gledalec ne more v celoti podoživeti. So pa zato toliko bolj na mestu odlični glasbeni vložki, ki na trenutke dajejo vtis muzikala in lepo sovpadajo s potekom dogajanja.

V pestri igralski zasedbi s svojo igro v ospredje prepričljivo stopita Gregor Baković kot grof Šabelski in Iva Babić kot Zainida, žena Lebedeva (Igor Samobor). Bakovićev grof je takšen, kot mora biti, pretkan, ciničen starec, ki globoko v sebi še vedno ljubi pokojno ženo, kar v toku predstave dobro začutimo. Iva Babić se odlično izkaže v vlogi vihrave Zjuzjuške, ki v zakonu očitno nosi hlače, kar je neposredno prikazano že z njenim kostumom, saj je edina ženska na odru, ki ne nosi krila. Tako kot njen kostum z zgodbo odlično sovpadajo tudi kostumi drugih oseb, kar je najbolj izrazito na koncu predstave, ko so vsi oblečeni v belo, le Ivanov v črno. Kostume lahko hitro razumemo kot binarno opozicijo dveh svetov  pesimizma, v katerem živi Ivanov, in optimizma, v katerem živijo ostali. Tako kot se z dramo skladajo kostumi, se tudi scena – klanec, ki stoji na odru, očitno predstavlja protagonistovo stalno premikanje navzdol proti lastnemu propadu. Propad Ivanova, njegov samomor, pa je tudi zaključek drame, ki je skupaj s strelom pištole prikazan že na začetku, na koncu pa je namesto z jokom Nikolajeve nove neveste (Mia Skrbinac) pospremljen s petjem in plesom. Zaključni prizor tako spominja na nekakšen odsev (današnje) družbe, ki ji posameznik, če od njega nima koristi, ne pomeni veliko.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Čehov, Aleksandar Popovski, SNG Drama Ljubljana

Povezani dogodki