Dragan Živadinov / Foto: Matej Kristovič
Pogovor z Draganom Živadinovim
Dragan Živadinov / Foto: Matej Kristovič
Besedilo predstave ste skupaj z dramaturginjo Mojco Kumerdej in igralcem Vincencem Lotosom Šparovcem napisali na podlagi motivov Kosmate opice Eugena O' Neilla. Lahko opišete potek ustvarjalnega procesa?
Dragan Živadinov: Na začetku je potrebno povedati, da je to drugi del trilogije, prvi del je posvečen anglistiki, drugi antropologiji in tretji temat je posvečen teologiji, ki jo trenutno pripravljam s pozicije »nočem biti redovnica, hočem biti duhovnica«. Tema je seveda »žensko vprašanje«! Ves moj premislek izhaja iz mojega mladostniškega branja Clausa Thewelaita Moške fantazije. Na protagonistični strani je antropologinja, na antagonistični poziciji pa je Masovni moški. Dramski tekst Kosmata opica je le povod, ki izhaja iz dolgoletnega raziskovanja ekspresionistične stilne formacije. Vzrok za nastanek predstave Projektator pa je postavljen v območje izkušnje, ki jo je doživel Vincenc Lotos Šparovec. Preden je Lotos postal igralec, je bil mornar. Zgodilo se mu je, da mu je med delom na robu krova spodrsnilo. Padel je z ladje, česar ni nihče opazil. Šele nekaj ur kasneje so zgroženo ugotovili, da Lotosa na ladji ni. Kapitan je obrnil ladjo, ki ni bila majhna in ga šel po isti poti iskat. Po neskončno dolgotrajnih urah so ga na »božjo radost« našli. Lahko si mislite kaj je Lotos doživljal tiste ure v Sredozemskem morju. Z Lotosom sva se odločila, da bova ta slučaj, to fizično-metafizično izkušnjo, gledališko materializirala. Metodološko kako? Tako, da ženska pozicija (antropologinja) z znanstvene distance svoj predmet opazovanja usmeri v potencialni konflikt, posebej poudarjam potencijalni, med Masovnim moškim in Kapitalistom (Kosmata opica). Na tem mestu govorimo samo o dramaturškem skeletu, vse ostalo je poesis. Z Lotosom in Mojco Kumerdej smo zgradili dramaturgijo, ne dramo, ki tematizira to osnovno stanje. Seveda pa je temeljno formatiranje »žensko vprašanje«. Ravno te dni s knjigo dr. Bojana Anđelkovića, Umetniški ustroj Noordung, zaključujem drugo tretjino svojega umetniškega opusa. Svoj opus sem začel z dvema predstavama o »ženskem vprašanju«. Obe predstavi, Hinkemann in Maria Nablotska, sta izhajali iz ekspresionistične optimalne projekcije. Šele z občutljivostjo obeh predstav sem bil pripravljen na moško konfliktni retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom. Po 33. letih sem z vso zavestjo vstopil v veliko digresijo. Z monumentalno občutljivostjo »ženskega vprašanja« želim vstopiti v zadnji del svojega življenja. V novo razsvetljenstvo 21. stoletja.
Ona v predstavi je tista, ki razmišlja, preizprašuje "naravni red stvari" in je zato moteči element, pokora za grehe Očeta. Pravi: "Nov družbeni red naj postane naša skupna mojstrovina." Se vam zdi, da bi bil svet bistveno drugače organiziran, če ga bi vodile ženske?
Dragan Živadinov: Da, bistveno boljši bi bil! Kaj so naše osrednje raziskave? Mi v gledališču raziskujemo in procesiramo konflikte. Z naborom konfliktov hočemo razumeti kako je to biti človek. V naravi našega poklica je, da sebe opazujemo s pozicije vseh možnih prerezov dram. Mi smo strokovnjaki za konflikt. Nabor konfliktov je naš veliki napor, je naš seštevek. Antropološki seštevek. Nenehno sodelujemo v antropološki katastrofi, ki vlada med moškim in žensko, v razrednem konfliktu med razredom moški in razredom ženska. Na tem mestu bi rad zapel visoko pesem čisto konkretni ženski, ki je v slovensko ustavo zapisala pravico, da ženska sama upravlja s svojim telesom. Menim, da je to bila ženska, ne verjamem, da je to bil moški. Ne vem sicer kdo je "ona" bila, toda naj ji zavpijem - trikrat hura! Pred tremi leti sem skozi pogled stilne formacije ekspresionizma ponovno začel tematizirati "žensko vprašanje" kot osrednjo temo mojih gledaliških predstav. Trilogija je pomembna zareza v moj umetniški smeri gibanja proti letu 2025, 2035, 2045. Ne odzvati se na hitlerjanstvo, ki spet vlada v Evropi je nečloveško. Hitlerjanstvo je najprej degradacija ženske in takoj zatem uniformizacija kognitivnega. Zato je bilo logično, da sem vstopil v trilogijo "ženskega vprašanja". (dvigne glas, skoraj zakriči) Že to je simptom, da rečem "žensko vprašanje", že s tem žensko marginaliziramo.
V predstavi si, med drugim, nasproti stojita Oče, kapitalist in njegov antipod, Masovni moški, delovna sila, ki omogoča njegov uspeh. Kako je mogoče, da masa ljudi z nasprotnim interesom poganja interes peščice? Je edini problem res umanjkanje mišljenja? So spone »peči v podpalubju« preveč izčrpavajoče, da bi bil mogoč dvig, so drobtine, ki nam jih meče »kapital« dovolj, da nas uspavajo?
Dragan Živadinov: Nikoli se nisem ukvarjal s političnim v umetnosti, nikoli. Vedno so me vodila formativna vprašanja. Gledališče - je tisto kar gledamo, to ni poslušališče, gledališče je najprej vizualna umetnost, vizualna percepcija, tudi besedišča. Mogoče bo moja zareza v opusu - postala moj nov ogromen svet. Vem, da sem se moral ustaviti pri moškem odnosu do ženske. Nikakor ga ne postavljam na način, da je ženska v konfliktu z moškim, ampak tako, da ženska opazuje moške v njihovih ogabnostih, v njihovih seksizmih, v njihovih kolonialnih primitivizmih, v moškem političnem izrabljanju človeške antropološke katastrofe.
»Nad prekooceanko vesolje. Tako naše vesolje. Tako brezdelno vesolje.« Brezdelno vesolje – nikoli v zgodovini še nismo bili bliže temu, da delo ne bi bilo več potrebno, saj bi lahko večino tega za nas opravili stroji, mi pa bi se lahko posvetili uresničevanju naših človeških potencialov. Pa vendar, neskončna učinkovitost in produktivnost strojev bi v sistemu, kakršen je zdaj, samo povečala neenakost, saj bi ves napredek služil predvsem lastnikom teh pametnih strojev … kaj menite vi?
Dragan Živadinov: Menim, da je vaše vprašanje odlična hipoteza, mislim, da bi lahko postala tudi teza. Tukaj pred vami ne bi želel izvajati postindustrijskega diskurza. Bralcem le morava povedati, da to pogovor opravljava ob polnoči. Resno in z vso odgovornostjo mislim, da je to izvrstno postavljeno vprašanje. Moram pa reči, da "to naše vesolje", vtkano v samo strukturo "Projektatorja". Pomeni mi nekaj neusmiljeno konkretnega. "To naše vesolje" se navezuje na dogodek mojega očeta, ki je bil iz Kalotine z bolgarsko-srbske meje. Konec šestdesetih let je prišel k njemu starejši mož, če sem natančen, je to bilo leta 1969, ko je človek prvič stopili na Luno. Vprašal je očeta, če je res, da je človek pristal na Luni. Seveda mu je oče to potrdil. Starec pa ga je še enkrat nejeverno vprašal: "Ampak a na to našo Luno"?
Vam definitivno je uspelo izbojevati malo zmago proti odločevalcem. V času, ko postajajo prostori mišljenja in umetnosti uzurpirani s strani kapitala, je vam uspelo doseči obraten proces. Predstavo Projektator ste namreč postavili v deseto nadstropje nekdanje SCT-jeve stolpnice.
Dragan Živadinov: Res je. Nenehoma premišljujem skupaj z Dunjo Zupančič in Miho Turšičem s pozicije avantgardne geste, s pozicije postgravitacijske umetnosti, s pozicije nič in vedno s pozicije gravitacije nič. Če bi imel v življenju še enkrat priložnost, mogoče jo bom imel, ravno sem namreč končal drugo tretjino svojega opusa, menim, da bi zadnji tretjini opusa moral zgraditi Inštitut za distanco. Distanca je blazno pomemben segment v umetnosti, pa ne le v brechtovskem smislu. Vse svoje umetniško življenje sem zaprisežen artaudovec. Želim si zgraditi distinkcijo od Brechtove distance. Od Brechtovega Verfremdunga, potujitve, ki je brez dvoma veličasten izum. Tudi v retrogardizmu smo zgradili shizo obrat, nadidentifikacijo. Metoda nadidentifikacije je na pol poti do nove distance. Distance do zadnjega vprašanja. Smrt je itak precenjen koncept. Še vedno sledim antimimezis, še vedno sledim gravitacijo nič, za absolutni nič. OK. Novo razsvetljenstvo je povezano z metodo proizvodnje distance.
Franco Berardi Bifo je nekoč rekel, da je umetnost prostor, kjer se lahko dotaknemo terapevtskega delovanja in politične oživitve družbenega telesa. Umira Umetnost, je eden izmed medklicev v predstavi. Smo torej že pogubljeni?
Dragan Živadinov: Tega v tekstu ni, v kontekstu pa definitivno. Že drugič ponavljam, politično v gledališču je bilo zame vedno nepomembno. Neskončno pa sem oboževal umetnike, ki so gradili politično gledališče. V meni pa je nepomembno, ne nepomembno, ni ga. V realnem, sem levi anarhist, a globoko religiozen. Moja religija je umetnost. V tem smislu je to vprašanje zame nerelevantno. Naj vas spomnim na briljantnega umetnika, na gledališkega režiserja Rezo Abdoha. Je eden najveličastnejših gledaliških režiserjev 20. stoletja. Tematiziral je dotakljivost in nedotakljivost telesa. Nihče nima pravice na kakršenkoli način posegati v telo drugega, če drugi tega ne dovoli. Slovensko gledališče je vrhunsko gledališče, produkcijsko pa je provincialno. Ne bom šel globlje. OK. Lani ali predlani je bil v Kinodvor pregled filmov Reze Abdoha, oziroma njegovih gledaliških predstav. V dvorani nas je sedelo šest, osem gledalcev. To me je razžalostilo, kje so bili študentje gledališke umetnosti, oziroma vsi študentje vseh akademij?
»Jaz sem stolpnica«, na koncu predstave reče Oče, »zdaj nisem več ne plavž, ne ogenj in ne jeklo.« Torej stolpnica kot simbol korporacij in finančnih trgov, ki danes vrtijo svet in nas krmijo. Kaj torej po vaše preostane sužnju 21. stoletja, na kakšen način se naj bori in osmisli svoj obstoj?
Dragan Živadinov: Tisti, ki ni gledal predstave bo mislil, da je ta replika nosilni vektor. Ni! Predstavo generira poesis. Konkretna replika je citat stilne formacije - socialni realizem. Če to repliko vzamemo iz konteksta, zveni kot socrealistični apokrif. Jaz ne govorim o kapitalizmu, jaz sploh ne znam o tem misliti, jaz raje kontekstualiziram produkcionizem. Na tem mestu je nameščen apokrif socrealizma, samo zato, da zasveti današnja stilna formacija "kapitalističnega realizma". Predstava je proizvedena v pisarni enega od brezvestnežev, ne bom ga imenoval, ne zasluži.
Zelo pomenljiva je tudi dvojnost scene in sicer: na eni strani utesnjen, preprečen prostor, skonstruiran iz aluminijskih profilov, ki onemogočajo odprto gibanje, na drugi strani pa panoramski pogled na mesto, zračen, svoboden, kot bi lebdel nad pokrajino … kot bi nas od prostora svobode ločevala le steklena stena …
Dragan Živadinov: V resnici je pogled tukaj v Mariboru identičen pogledu v Ljubljani, je pa neverjetno, kako je Maribor temno, neosvetljeno mesto. Svetloba je naša zaveza razsvetljenstvu. Osvetlite to mesto. Elektrika ni tako hud strošek. Osvetlitev ni samo vprašanje oglaševanja, osvetlitev je življenje ulice, osvetlitev je pogled in dihanje. Seveda je res, da je osvetlitev tudi oglaševanje. Naj za konec še pribijem, da sem kozmist. Anarhokozmist. Kozmizem ni gradnja božjega kraljestva na Zemlji, še manj pa je to prehod v neko drugo kraljestvo izven tega življenja. Pri kozmističnem odnosu gre za sklad živih in mrtvih. Kdo pa so mrtvi? Vsi, ki živijo v enciklopedijah. Kot otrok sem užival pri prelistavanju enciklopedij. Ja, tudi enciklopedist sem, zato prosim, osvetlite to mesto. Predlagam lep neon, razsvetljenski neon v rdeči barvi in naj bo ogromen. Na njem naj piše: Stanko Majcen.
***
Vsebino Biltenov 51. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/intervju-dragan-zivadinov