Besedilo, nominirano za Grumovo nagrado 2012.
Kratki prizori, ki sestavljajo dramo Žanine Mirčevske Kaj sanjajo svinje s podnaslovom ko kuhar doživi živčni zlom in se odreče svoji materi, orišejo podobo sodobnega sveta, kjer se sistem družbe vzpostavi kot urejevalnik odnosov med ljudmi. Splošno je navzoč nekakšen zaton individualizma, v katerem se kljub vsemu vsak želi izkazati kot nekaj posebnega.
Toni kriči v prazno: »Nočem bit le faca v množici, pizda, hočem zakričat, da me vsi slišijo ...« Kot se izkaže iz delovanja posameznikov, živi vsak v svojem svetu, v svoji utopiji. Odgovore na svoja vprašanja iščejo v popularnih popevkah, oglasih, filmskih citatih, nasvetih za lepše življenje in tako dalje. Rešitev iščejo na področju podobe in fikcije. Spomenka Hrabar kot dramska oseba pravi: »Ne pozabimo, da se je prav iz utopije porodil marsikateri dejavnik naše sedanje realnosti. Vsakdanje stremljenje k boljši družbi je vodilna snaga naše družbe.« Nenehna želja kapitalizma po napredku je s pomočjo popularne kulture postavila idejo utopije v sedanjost. Dejanja oseb v drami nimajo jasnih posledic, s svojo razpadlo etiko se neutrudljivo trudijo naprej, narediti nekaj za boljši jutri, a se hkrati ne zavedajo, da so njihove akcije brce v prazno, saj so ustvarjene v polju utopije. Postavi se vprašanje, kaj se nam zares dogaja?
Zarišeta se dve resničnosti: tista prava in tista, ki se za pravo predstavlja, v resnici pa gre za iluzijo. Prav to je izhodiščna negotovost nove generacije, saj se svet okoli nas ruši in ga nadomeščajo prazne podobe. In v tem novem svetu je telo kot biološki organizem dobilo vlogo videza in ne preživetja, smrti ne jemljemo resno, prav tako ne svoje reprodukcije. Vsak ima svoje mnenje, ki pa je izgubilo svoj smisel, saj je v svetu iluzije vse relativno. Osebe nominirane drame brez posebnih težav pokončajo svojo mater, dejanje se izvrši kot nekakšna poza. Trendi dobivajo vedno večjo moč in postanejo pomembnejši od osnovnih človeških potreb. Instant zadovoljstvo ima prednost in posledice dejanj so nepomembne, saj lahko tako ali drugače poiščemo način, ki nas bo v hipu vsaj za trenutek osrečil. Dejanja posameznikov so spremljana z distanco medijske novice.
Revolucija. Želimo si sprememb. Tudi politične parole so dobile tržno vrednost, kar je uničilo njihovo možnost delovanja, saj jih obvladuje trg. Situacije dramskih oseb dobijo ogledalo skozi zadnji monolog starčka, za katerega se izkaže, da je John Holloway: »Ni važno, da uživaš v svojem delu, ni važno koliko truda, ljubezni in skrbi vložiš vanj, važno je, da se bo tvoje delo prodajalo. Kar šteje, je le, koliko denarja lahko dobiš zanj.« V družbi, stkani po dobičku, postane vse relativno in nepomembno. Zruši se lestvica moralnih vrednot, nadomesti jo cenik uslug.
V polju gledališča to pomeni, da je vsak ustvarjalec predvsem delavec, ki se trudi zadovoljiti svojo stranko v njenem prostem času. Gledalec plača vstopnico in tako tudi kruh igralca. Kot neposreden izraz zadovoljstva nad kupljenim užitkom občinstvo ob koncu predstave ponudi aplavz. Umetnost postane izdelek in umetnik obrtnik. Kapitalistični način razmišljanja spremeni medčloveške odnose v banalno strukturo prodaje, nakupa in zaslužka.
(Vir: Predramnik 3, Bilten Tedna slovenske drame)
Povezava: Spletna stran Tedna slovenske drame
***
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/zanina-mircevska-kaj-sanjajo-svinje