Mefisto / foto Primož Lukežič
Slovensko mladinsko gledališče, Klaus Mann – Žanina Mirčevska: MEFISTO, režija Eduard Miler, premiera 25. maj 2011.
Mefisto / foto Primož Lukežič
»Bil je homoseksualec. Bil je odvisnik. Bil je sin Thomasa Manna. Torej trikrat zapečaten.«
(Marcel Reich-Ranicki)
1. »Vsak režim potrebuje gledališče!«
Ostra misel, ki jo je v knjigi Thomas Mann in njegovi (1987) o njem izrekel Marcel Reich-Ranicki, govori o teži časa in osebne zgodbe, ki jo je preživljal Klaus Mann, slavni sin še bolj slavnega očeta, nobelovca Thomasa Manna. Njegova biografija pa za branje romana Mefisto nikakor ni tako zelo določujoča, kot bi se morda zdelo glede na nenavadno zgodbo o prepovedi izdaje tega do nacizma skrajno kritičnega romana in dolgo trajajoči sodni proces proti izdaji romana v »denacizirani« Zahodni Nemčiji, ki je desetletja ščitila moralno in etično kompromitiranega igralca – model za glavnega junaka romana – ter negirala umetniško svobodo emigrantskega, do nacizma izjemno kritičnega avtorja romana ter kasneje celo njegovega očeta in sestre.
Bistvenejši za razumevanje romana se zdi stavek, ki ga na nekem mestu zapiše Klaus Mann: »Vsak režim potrebuje gledališče!« Ob tej misli nas vedno strese. Tako kot nas strese ob prebiranju romana ali gledanju filmskih in odrskih priredb Mefista, verjetno najbolj zanimivega in daljnosežnega emigrantskega romana o Nemčiji, Evropi in svetu pred kolapsom etike po pohodu nacizma in fašizma.
Mefisto (1936) je najboljši primer prepletanja avtobiografskih elementov in fikcijske domišljije, vse skupaj uokvirjeno v strašljivo dobo vznika in prvih simptomov ter potem že realnih groženj nacizma. Ta roman o Mefistu – Gründgensu, izdajalskem intelektualcu, ki prostituira svoj talent za ceno minljive slave, je Žanina Mirčevska v pomilenijskem času, ki ga zaznamujejo drugačni in bolj prikriti totalitaristični neoliberalni mehanizmi, dramatizirala v gledališko predlogo, s katero se po skorajda desetletju v naše gledališče vrača eden najbolj doslednih in intrigantnih režiserjev slovenskega prostora Eduard Miler.
V novi predstavi, ki se ne izmika uzavestitvam politik odra, »spleta norosti in bolečine« usodne povezave med politiko in umetnostjo, si postavlja vprašanja in nanje odgovarja z gledališko domišljijo in igralsko prezenco: Kaj nam omogoča Mefisto? Pregledati vzporednice med v faustovskem motivu od Tretjega rajha zapeljanim zapeljivcem, velikim igralcem in gledališčnikom Hendrikom Höfgenom, in takratno nemško nacizirano kulturo in sodobnim, postdemokratičnim globalističnim postsocialističnim svetom Slovenije? Locirati tiste mefistovske mehanizme, ki tudi danes poganjajo obrat gledališča in predvsem igralca narcisa, ki je pripravljen za slavo – pretiravamo – izdati svoje najbližje? In naprej: Kaj se je danes zgodilo z etiko v gledališču? Kdo so možni nosilci te etike? Kdo so danes sploh revolucionarji tipa Klaus in Erika Mann? In naprej: Kakšno vrsto krize spola uteleša Mefisto? In še naprej: Mar tudi danes obstaja (mogoče še celo močnejša) povezava med gledališko in politično igro? Kakšna je politika gledališča, ki to igro omogoča?
Odgovore bosta prinesla študij predstave in vsakokratno soočenje med občinstvom in igralci na odru, soočenje, ki bo proizvajalo vedno nove politike odra …
2. Roman o gledališču in državi
Pojdimo nazaj h genezi in usodi knjige. Klaus Mann in Gustaf Gründgens, njegov svak, ki se je uveljavil tudi na filmu (na primer M – Eine Stadt sucht einen Mörder/M – mesto išče morilca Fritza Langa …), sta imela sprva veliko skupnega, po nekaterih virih celo kratko homoseksualno zvezo; prvi se je zaročil s Pamelo Wedekind, hčerko Franza Wedekinda, drugi s sestro prvega in hčerko slovitega nobelovca, Eriko Mann. Toda zelo kmalu sta se v vseh smislih razšla.
Tako Klaus že v biografiji The Turning Point oziroma Prelomnica Gründgensa označi kot utelešenje temne korupcije in cinizma. Kot Musilov človek brez posebnosti ali kvalitet Gründgens zaslovi z vlogo Mefistofelesa v Goethejevem Faustu v režiji Maxa Reinhardta. Njegova pot se vedno bolj vzpenja. Za nekatere na metaforičnih in realnih truplih, za druge brez večjih etičnih zdrsov.
Klaus Mann je prepričan, da je Gründgensova kariera postlana z etičnimi zdrsi, zato napiše knjigo o novodobnem sleherniku, prek katerega naj bi Nemčija prepoznala nevarnosti in zločinsko naravo nacizma. In paradoksalno, prav ta knjiga, ki naj bi svarila in očiščevala zlo, že leta 1949 v Nemčiji znova ne more iziti zaradi domnevnega žaljenja Gründgensa. Mann samo nekaj mesecev kasneje naredi samomor. Vsi se sprašujejo, ali sta zavrnitev in samomor povezana. Zelo verjetno … A vse to je dobro znano. Dejstvo je, da je bil Klaus Mann, ki je v izgnanstvu izdajal revijo Die Sammlung ter se odločil za brezkompromisno kritiko nacizma, v svoji radikalnosti precej osamljen. Prav zaradi te vztrajne kritike nacizirane Nemčije, pri kateri je vztrajal, so z revijo prenehali sodelovati njegov oče, Alfred Döblin, Stefan Zweig, ki so se »podredili« mehki nacistični cenzuri in so šele kasneje spoznali, da je bila to napaka …
V tem času je Klaus Mann pisal tudi neliterarne tekste, npr. Göringovi ženi, znani igralki Emmy Sonnemann-Göring, je na začetku leta 1935 napisal besedilo, v katerem je razpravljal o moralnih zavezah in dolžnostih umetnikov v času totalitarizma. Za ilustracijo si privoščimo odlomek iz tega brezkompromisnega pisma, ki v mnogočem razkriva Mannovo etično držo in tudi ostrino neposredne politične konfrontacije:
Zelo spoštovana gospa ministrica!
Se nikoli ne zgražate? In če se že nikoli ne zgražate, ali Vas nikoli ni strah? Kljub vsemu so namreč trenutki, ko ste sami […]. Debelega gospoda soproga ni doma – morda sedi v svojem kabinetu in podpisuje smrtne obsodbe ali pregleduje bombnike. Zmračilo se je, Vi pa ste sami v Vašem lepem dvorcu. Vas morda obiskujejo duhovi? Se izza razkošnih zaves ne prikazujejo ubiti v koncentracijskih taboriščih, na smrt mučeni, ubiti pri poskusu pobega ali samomorilci. Se nikoli ne prikaže kakšna okrvavljena glava? […]
(prevedla Vesna Jurca)
3. »… vedno večja bližina med gledališko in politično igro …«
Klaus Mann, občudovalec Andréja Gida in njegovega romana Imoralist, je zapustil Nemčijo zato, ker ne bi mogel dihati v tistem zastrupljenem ozračju Tretjega rajha, in vsem tistim, ki se jih ta zastrupitev ozračja ni zdela dovolj močan razlog za njegov odhod, zabrusil, da tudi sifilitika ne moremo prepričati, naj se navadi na svojo bolezen; v Mefistu opozarja na nekaj, kar je tipično ali simptomatično tudi za današnji čas: vedno večja bližina med gledališko in politično igro. Danes smo namreč priča številnim izpeljankam tega, kar je Walter Benjamin označil s sintagmo »nacistična igra z estetizacijo politike«. Pri tem si gledališče ne sme privoščiti nikakršnega izvzetja iz polja družbene odgovornosti.
Zato bomo sklenili s citatom, ki je zelo blizu tokratni umetniški ekipi Mefista v Mladinskem. Njegov avtor je nizozemski režiser Hans Crioset, nastal pa je pred premiero njegove uprizoritve adaptacije romana spod peresa Arianne Mnouchkine leta 1983. Bere se takole, še danes zelo aktualno:
Če kot umetnik izjaviš, moja umetnost je tako privzdignjena, da je popolnoma imuna na zunanje vplive (spomnimo se na izjave Furtwängerja, von Karajana, Mengelberga, Gründgensa in številnih drugih), kot taka nima več nikakršnih odnosov z dobo, v kateri živi. Če rečeš, mojo umetnost bodo razumeli šele čez desetletja, stoletja, se moraš skriti, bežati, na vsak način zavrniti naročila morilcev. […] Kajti če se gledališče omeji zgolj na prikaz določene problematike, podpiše kapitulacijo. Če gledališko občinstvo ni zaznalo in uzrlo naše vizije stvari znotraj predstave, je predstava zgrešila svoj cilj, propadla.
Povezava na gledališki list
***
Klaus Mann – Žanina Mirčevska
Mefisto
Režija: Eduard Miler
Igrajo:
Dario Varga – Hendrik Höfgen
Maša Kagao Knez – Juliette
Romana Šalehar – Angelika Sielbert
Daša Doberšek – Barbara Bruckner
Robert Prebil – Otto Ulrichs
Matija Vastl – Hans Miklas
Maruša Geymayer-Oblak – Lotte Lindenthal
Boris Kos – Ministrski predsednik
Olga Grad – Dora Martin
Ivan Rupnik – Oskar von Kroge
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/faustovski-pakt-gledali%C5%A1%C4%8Da-s-politiko