Foto: Iva Suhadolnik Gregorin
Alja Branc Barbosa: Platonic dances. Alja Branc Barbosa in Plesni teater Ljubljana. Ogled premiere: 30. september 2025, Plesni teater Ljubljana.
Foto: Iva Suhadolnik Gregorin
Bojana Kunst je nekoč zapisala, da je sodobni ples radikalno antimemetična umetnost, ki telo razgrne predvsem kot perceptivno in gibalno kvaliteto, ki je a priori ne prečijo kulturni ali drugi družbeni vpisi. Kljub temu je sodobnemu plesu – kot tisti zvrsti, ki največji poudarek daje telesu kot mediju komunikacije – raziskovanje družbenih vpisov v telo vse prej kot tuje. Zaradi vseprisotnosti virtualne različice udružbljanja – ki sicer predstavlja nekakšen paradružbeni odvod slednjega – pa je zadnje desetletje v sodobnem plesu še toliko bolj prominentno raziskovanje virtualne logike udružbljanja. Koreografinja Alja Branc Barbosa je v svoji prejšnji uprizoritvi Hišna preiskava (Emanat, 2024) tako raziskovala vlogo pogleda v igri inhibicij, ki jih z udružbljanjem ponotranjimo, v svoji novi predstavi Platonic dances (koncept, vodenje koreografije in produkcija: Branc Barbosa; svetovanje: Andreja Rauch Podrzavnik) pa to počne na veliko bolj elementarni ravni: »Ta preplavljajoč, živ algoritem plesov odseva razdrobljeno, skrbno kurirano in performativno naravo sodobne identitete, ujete v nefiltrirano pokrajino plastičnih fantazij,« je zapisno v spremnem besedilu.
Sodobni ples sicer že do mere pregovora velja za abstrakten, saj v logocentričnem svetu pomenov ne vzpostavlja skozi splošno sprejeto konvencijo glas-beseda-stavek-pomen, temveč skozi gibe, kompozicije, ritem. Kot piše Laurence Louppe, niti ne gre za komunikacijo, pač pa za empatijo, ples prehaja v jezik kakor potovanje telesa, ki pristaja na obalah svojega rekanja. Teh se – ko je sodobnoplesna uprizoritev dobra – niti ne razbira v logičnem zaporedju gib-kombinacija-pomen, ki bi bil analoški logocentričnemu, temveč, veliko bližje poeziji, motive raziskuje, je odprt za asociacije, tematizira, ne da bi tvoril logične stavke.
V uprizoritvi Platonic (beri površinski) dances nas na scenografsko praktično neopremljenem odru – oziroma v črni škatli, ki še toliko bolj poudari pomenotvorje uprizoritve – pričakajo izvajalci_ in soustvarjalci_ Branc Barbosa, Lara Matea Ivančič in Patrik Kelemen. Dobro uro trajajoča predstava pred njimi ima precej enostavno strukturo, usidrano v naslednjem scoru: Plesalke_ se ves čas neumorno gibajo ter se izmenjujejo v selekciji glasbe na YouTubu. Prvih dvajset minut se gibajo same_ ter si postopoma slačijo kose oblačil, v katerih začno predstavo. Ko oblačila odpadajo s plešočih teles, se nalagajo na odrsko površino, ki sedimentira efemerno dogajanje. In prav to se zdi osrednji ključ pri razpiranju uprizoritve: levitve in plastenja. Kaj nam pomeni telo, oblečeno v rdeče usnje, ki hodi po odru? Kaj pa, ko sleče majico, pod katero je nedrček z brazilsko zastavo? Kaj nam pomeni taisto telo, ko se giba na klasično glasbeno spremljavo ali ko uporablja korake latinskoameriških plesov? Plesalci_ postopoma odpirajo prostor za asociacije občinstva.
Platonic dances, ki odlično izkoristi sodobnoplesni potencial raznovrstnih pristopov k pomenotvornosti, žal povsem zanemari mnoge druge potenciale sodobnega plesa, predvsem ritmično in kompozicijsko plat.
Naslednjih dvajset minut plesalke_ lahko začnejo s trenutki duetov, na polgola telesa začno oblačiti nove kose, ki se lahko menjajo. Percepcija plastenja se tako razvija, ko Branc Barbosa denimo obleče hlače, ki jih je uvodno nosil Kelemen. Četudi nas animirani ples in razgibana zvočna slika ves čas bombardirata s spektakularnimi dražljaji, vselej do nas prihajajo tudi subtilni razmisleki o plastenju pomenov. Plesalci_ fluidno plavajo med njimi, v trajanju prehoda ene odrske diagonale se lahko spremenijo tudi dvakrat. Sorodno ballroomski kategoriji realness pomene, ki jih pripišemo določenemu načinu gibanja, drže in oblačilom, uporabijo v svoj prid. Bolj sodobnoplesno pa jim oblačila dajo tudi navdih za gibanje (hitro vrtenje rok v svetlečem topu denimo ustvari spektakularen učinek), omejitve (lasulja, spominjajoča na pevko Loreen, se denimo ujame v bleščice topa in zavira gibanje) ter predloge gibanja (Ivančič se v teniškem krilu denimo giblje bolj atletsko kot v hlačah).
Zadnjih dvajset minut ekipa začne plesati skupaj, s podpiranjem, metanjem in skupnimi smermi. Še vedno se lahko preoblačijo, a struktura navidezno popolnoma razpade. V prvi etapi smo namreč poslušale žanrsko raznovrstne skladbe, v drugi etapi so se izbrane skladbe (ki so bile tudi same povečini remiksi) plastile čez zvoke valovečega morja. S tem smo v drugem delu poslušale kombinacije (govorjenje čez glasbo, predelave itd.), v tretjem delu pa večinoma zgolj poznane hite. Zvok, ki je do te točke dodajal novo dimenzijo, na tej točki, ko gibalni score navidezno neha graditi na dotedanjem, postane glavni nosilec pozornosti, plesalke pa zgolj iščejo užitek v plesanju druga z drugo. Do tedaj precej prodorna predstava na tej točki nekoliko izzveni.
K splošnemu občutku nedovršenosti premisleka celote pa pripomore tudi prisotnost četrtega telesa na odru – Ive Suhadolnik Gregorin, ki ekipo spremlja skoraj od začetka pa do konca. S fotoaparatom jim sledi po odru, oni se ji nastavljajo in pozirajo za fotografije. Četudi iz spremnega besedila razberemo, da je njena dokumentarna prisotnost v službi sestrskega projekta Platonic leap, ki namesto v uprizoritvenem konceptu plastenja in levitve raziskuje v razstavnem formatu, se njena prisotnost zdi nekako moteča. Mar ni osnovna premisa sodobnih uprizoritvenih umetnosti, da se telo na odru predstavlja telesu, ki ga gleda v avditoriju, in za to ne potrebuje predstavnice gledajočega občinstva, ki se s kamero giba po odru?
Platonic dances, ki odlično izkoristi sodobnoplesni potencial raznovrstnih pristopov k pomenotvornosti, žal povsem zanemari mnoge druge potenciale sodobnega plesa, predvsem ritmično in kompozicijsko plat. Improvizirano gibanje se vsake toliko stakne v diagonali odra, ko se tri podivjana telesa poravnajo, sicer pa večinoma izzveni v kaotičnem vrtinčenju. Poleg poti, ki jih plešoči prepotujejo, gibi (z izjemo pozivov k umiritvi) ne tvorijo rdeče niti celote. Večina plešočih se giba v svojih registrih, od bolj animiranih, klubskih in sodobnoplesnih do bolj sproščenih, ali se podreja glasbi (Čajkovski denimo navdihne vse tri za baletne ekstenzije). Strukturo uprizoritve tako predstavlja predvsem score, ki pa jim daje impulze, ne vzpostavlja pa celote, ki jo spremlja občinstvo, ki ni vključeno v gibanje na odru.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/plesna-semiotika-r