Foto: Barbara Kanc
Barbara Kanc: Vmes. Plesni teater Ljubljana – 2. del trilogije. Premiera: 4. september 2025.
Foto: Barbara Kanc
Vmesnost ali njena sorodnica liminalnost – koncept, ki je bil uveden za analizo vmesne faze v obrednih prehodih – je danes v družbenih in političnih znanostih obravnavan kot osrednji koncept za opis političnih in kulturnih sprememb. Ker se v dobi hipersprememb pojavljata tako tesnoba kot vznemirjenje, so pred nekaj leti liminalni prostori denimo postali tudi nova najljubša fiksacija interneta. Kot je zapisal Bjørn Thomassen, »v liminalnosti ni nobene gotovosti glede izida. Liminalnost je svet naključij, kjer se dogodki in ideje ter celo sama ’resničnost’ lahko usmerjajo v različne smeri«.
Takšna koncepcija liminalnosti oziroma vmesnosti je zelo domača v umetnosti, saj naše k predalčkanjem usmerjene možgane odpira za nova, naključna spoznanja oziroma serendipnost – nekaj, kar odkrijemo, ne da bi se zavedale, da sploh lahko obstaja. V tem smislu je vsak ustvarjalni proces lahko razumljen kot vmesnost, kjer se ideje, principi, izdelki porajajo iz na videz naključnih vaj, poskusov in tudi napak. Takšno vzdušje postaviti na oder pa je lahko nehvaležno. Občinstvu, ki pričakuje dovršen izdelek, bi se nemara zdel izdelek, iščoč vmesnost, nedokončan. Odprtomiselnim obiskovalkam pa bi znal ponuditi nekaj novega, svežega, nekaj, česar še niso videle.
Interaktivna plesna instalacija za otroke (priporočena starost vsaj pet let)Vmesvmesnost raziskuje na več različnih nivojih. Na najbanalnejšem gre za sredinsko etapo trilogije Zunaj–znotraj–vmes (prvi del, Zunaj – potosled, smo si ogledale lani). Na formalni ravni se pomakne od vodenega performativnega potovanja v interaktivno instalacijo, kjer nismo ne običajne gledališke gledalke ne galerijske obiskovalke, ampak nekaj vmes. Avtorica koncepta in izvajalka Barbara Kanc ter dramaturginja in svetovalka Nika Arhar sta vmesnost prizemljili v prostorskem razumevanju. Kanc nas popelje skozi različne miselne prostore in fizične kraje. Ko si sezujemo čevlje in vstopimo v preddverje Plesnega teatra Ljubljana, slišimo: »Vmes je dežela, ki ne obstaja na nobenem zemljevidu«. Kanc se giblje med zavesami vrat, ki prečijo zidove, po šanku, ki ni ne na tleh ne na stropu, ter otroško publiko opremi z elastičnimi trakovi, da se gibajo med sabo. Otroška radovednost, igrivost in dovzetnost za sodelovanje dogodku dajejo zagon, ki bi sicer izzvenel v preveč enostavnih sugestijah in preveč enostavni naraciji.
Vmes, četudi primarno namenjena mlajši publiki, v trenutkih, ko naslovne vmesnosti ne jemlje preveč dobesedno, postane zanimiva tudi za odraslejšo publiko, saj nas izzove, da na svet okoli sebe pogledamo z vso odprtostjo, ki jo premore otroška domišljija, preden jo ukalupijo izobraževalni aparati, pričakovanja vrstnikov in nenapisana družbena pravila.
V dvorani nas čakajo postaje od drevesa (elastični trakovi), jezera (polsvetleča tkanina) pa do tunela (plastična vrečka, ki jo pokonci drži ventilator). Uspešneje kot v prvem delu trilogije instalacija izkoristi prostorsko umeščenost. Namesto pohajkovanja po readymade scenografiji mestnega jedra, naseljenega z za uprizoritev ustvarjenimi predmeti, se Vmes skoraj v celoti odvije v dvorani Plesnega teatra Ljubljana, ki pa je kot črna škatla polna potencialov. Tudi samo vodenje, ki ga je v Zunaj – potosled večinoma iniciirala Kanc, se v nadaljevanju razmehča. Napotkov je vse manj, pozornost udeleženk pa začne usmerjati tudi oblikovanje svetlobe, ki sproti razkriva različne punkte, razpršene po temačnem prostoru (oblikovanje luči in tehnične rešitve: Janko Oven). Vizualno plat predstave, h kateri znatno pripomore oblikovanje svetlobe in kostumografija Tine Pavlin, ter neintruzivno glasbo, ki ustvarjena vzdušja obarva z meditativnimi ali igrivimi toni (zvok / uporabljena glasba: Samo Kutin), nasploh nemara lahko ovenčamo za najbolj dovršen del uprizoritve.
Otroci – v tem primeru tudi performativni subjekti – se izkažejo za rahlo labilnost, hkrati pa tudi estetski presežek. Ko so povabljeni k risanju po tleh in igranju z elastiko, odlično dopolnijo sugestije, ki jih ponudi Kanc, ko pa jim pod prste pridejo zvončki ali glasni baloni iz folije, se razigrajo onkraj kakršnekoli subtilnosti. Je pa prav ta razigranost in otroška domiselnost v uporabi posameznih rekvizitov tisto serendipno, kar je sam dogodek želel najti. Impulzi pa vznikajo vzajemno. Kanc posamezni objekt predstavi z demonstracijo ene možnosti, denimo igre z balonom, nato otrokom prepusti, da si domislijo še drugih. Kanc nato med njimi hodi, odseva njihova dejanja, njihovo energijo in iz njih črpa kompozicijski material. S tem zajame bistvo dogodka, ujetega v spremni besedi: »brez končnih odgovorov, a z veliko prostora za doživetje, stik, iskrivost in domišljijo«.
Vmes (kreativna producentka: Katja Somrak), četudi primarno namenjena mlajši publiki, v trenutkih, ko naslovne vmesnosti ne jemlje preveč dobesedno (objekti, ki prehajajo med dvema stanjema), postane zanimiva tudi za odraslejšo publiko, saj nas izzove, da na svet okoli sebe pogledamo z vso odprtostjo, ki jo premore otroška domišljija, preden jo ukalupijo izobraževalni aparati, pričakovanja vrstnikov in nenapisana družbena pravila. Tedaj namreč ponudi redko priložnost, da premisleke s seboj odnesemo tudi onkraj dvorane, po končanju uprizoritve.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/med-subtilnostjo-in-prekomerno-razigranostjo-r