Grenka ljudska igra
V središču modernizirane ljudske igre je zgodba Marianne. Naivno dekle na zaroki s preprostim mesarjem Oskarjem, ki ji je že od malega »namenjen«, zapelje predmestni žigolo Alfred. Ob njej nastopa še cela galerija brezperspektivnih malomeščanskih filistrov. Vsi jemljejo klišejske izjave kot največje resnice, vsi bi radi »več«, predvsem bi se radi povzpeli na družbeni lestvici ...
Na površju je resda romantična zgodba, dejansko pa v grenki satiri vladata neumnost in surovi nagoni. Naslov je povzet po slavnem Straussovem valčku, ki izraža brezskrbnost in lahkotnost, toda Ödön von Horváth je izpisal mračnejšo podobo »zlate« Avstrije in ideologije dunajskega lepega življenja. Usod malih ljudi ni poveličeval, temveč je neprizanesljivo razgaljeval njihove pogosto nizke etične standarde. Igra se odvija kot v filmskem scenariju na številnih različnih prizoriščih, od kopališča ob Donavi do bordela, kar je bilo v času njenega nastanka velika novost.
Ödön von Horváth, avstrijsko-madžarski pisatelj, je črpal navdih iz tradicionalnega dunajskega modela ljudske igre, a je motivne elemente drzno predelal – domačno je spremenil v srhljivo, navidezno lagodnost v brutalnost, sentimentalnost v bestialnost ... Ker je »želel opisati svet, kakršen žal pač je«, so v njegovih delih ostro izrisani družbeni in gospodarski pojavi, ki ogrožajo množice; njegove na videz preproste igre so v resnici v estetskem smislu kritična obdelava pojavov kriznega časa. V času nacizma so bila njegova dela v Nemčiji in Avstriji nezaželena, po vojni, zlasti v poznih šestdesetih letih, pa so doživela pravo renesanso in mednarodno uveljavitev. Po njih je bilo posnetih več filmov, tudi po Zgodbah iz Dunajskega gozda. Tudi na Slovenskem je bilo uprizorjenih že več njegovih del, v novogoriškem gledališču doslej Sodni dan (1997).
