Čarobno mehki zvoki harfe nas zazibljejo v starodavne zgodbe, polne dogodivščin, skušnjav in zapletov. Popeljejo nas v čas, ko so si ljudje ob zvokih harfe pripovedovali zgodbe. Kdaj je bilo to? Tako daleč nazaj, da smo že pozabili, kako prijetno je sedeti ob ognju in poslušati pravljice. In kdo je bil tisti, ki je ustvaril to zveneče glasbilo? Finski ep Kalevala ima odgovor: v njem junak (tudi naše) zgodbe na potovanju po širnem morju ujame velikansko ščuko. Po obilni pojedini mu ostane okostje te ogromne ribe, in iznajdljiv, kot je, med čekane, ki se bohotijo v ščukini čeljusti, napne strune in izdela čudežno glasbilo – kantele. Nihče drug, razen našega junaka, ne more iz glasbila izvabiti nežne melodije, šele med njegovimi prsti strune zazvenijo. Še dobro, da je bil tako iznajdljiv, saj bodo zaradi njega kantele še stoletja lahko burile našo domišljijo in spremljale pripovedovalce ob pripovedovanju zgodb.
Glasbena moč harfe, ki je sorodnica glasbila kantele, se v projektu Zgodba o harfi spoji z lutkovnim gledališčem, pripovedjo in pesmijo: različne gledališke zvrsti se prepletajo v zgodbo o iznajdljivem junaku, ki se ne prepusti zavisti, pohlepu in požrešnosti. Zanj in za nas je glasba tista, ki ji je vredno posvetiti svoj čas.