Tamara Matevc

Zaljubljeni v smrt

Slovensko stalno gledališče Trst
Sezona 2007/2008
Ocena gledalcev (0 ocen)
0
Ste si ogledali to uprizoritev?
Ocenite jo!
Vaša ocena: 0 od 10

16. 1. 2008, Slovensko stalno gledališče Trst
Režija: Samo M. Strelec

Povezane vsebine v Sigledalovih zbirkah

Mladoporočenca v ruševinah zgodovine in sedanjosti Predstava Zaljubljeni v smrt je (bolj kot dramatizacija) nekakšna aktualizacija romana Mladoporočenca iz Ulice Rossetti Fulvia Tomizze. Scenaristični prvenec je napisala Tamara Matevc, režiral pa ga je Samo M. Strelec. V vlogi Stanka Vuka in Danice Tomažič sta se izkazala Romeo Grebenšek in tokrat še posebej prepričljiva Nikla Petruška Panizon, ki je Dani prikazala v vseh mogočih odtenkih od svetnice do kurbe, čeprav se ta izjemna ženska ne ene ne druge skrajnosti ni docela dotaknila. Pinka Tomažiča igra Primož Forte, ki ima še vlogo vrtnarja Angela, poročenega s služkinjo Rino (Lara Komar). Nekako osrednja, pa vendarle manj izrazita je vloga matere Eme Tomažič (Miranda Caharija). Predstava v novi Mali dvorani je bila zelo sodobna, sunkovita in pretresljiva. Modernost se kaže zlasti v aktualizaciji: znane osebe (narodni heroj Pinko Tomažič, njegova sestra Danica in pesnik Stanko Vuk) iz preteklega stoletja oživijo in stojijo pred gledalcem, preseljeni v sodobnost. Pogovarjajo se o svojem življenju in celo o svoji smrti, komentirajo lastna ravnanja in v dogajanje vključujejo tudi gledalce. Različni časovni segmenti so tako pomešani po logiki aktualizacije in ne zaporedja. Dani je strastna ženska, ki živi tukaj in zdaj. Medtem ko ona zahteva življenje, se njena moška - brat komunist in mož krščanski socialist - idealistično borita z večnostjo in idejami, s čimer se oddaljujeta od realnega sveta in s svojo duhovnostjo postajata bolj banalna kot ženska s svojo telesnostjo. Vlečeta jo vsak na svojo stran, ona pa ostaja neuklonljiva in samosvoja vse do konca. Njena edina vrednota je človeška bližina, ne meni se za nobene moralne norme, za splošne sodbe o tem, kaj je prav in kaj ne. Ne, celo izjemno liberalne poglede ima na zakon in ljubezen. Važna ji je toplina človeškega srca, ki se kaže v dejanjih in ne v besedah. Med moževim prestajanjem zaporne kazni se zbliža z mladim pisateljem (Borisom Pahorjem, ki ni imenovan), katerega vloga v (sicer resnični) zgodbi je samo nakazana, čeprav v sočni ironiji. Tragični umor mladoporočencev po Vukovem povratku iz zapora ni pretirano izpostavljen. Namen predstave je pravzaprav demitizirati pravi zamejski mit, ki se je spletel okoli mladih zakoncev in njune smrti. Storilec ne bo nikoli znan, špekulacije o njegovi politični opredelitvi bodo za zmeraj obstale skupaj z delitvami na leve in desne oz. naše in vaše, toda tokratna uprizoritev te znamenite in odmevne resnične zgodbe želi povedati, da je delitve potrebno preseči, resnico je mogoče relativizirati in dejanska krivda ni pomembna, kajti smrt je smrt in nima drugega imena; objokovanje je odveč, obžalovanje ne pripelje nikamor, živeti je treba dalje, tukaj in zdaj. Resničnost je kruta in zgodovina ni nikdar končana, slovenstvo v Trstu je še zmeraj potlačeno in potlačevano, fašizem ni nikdar umrl. Reši nas lahko samo človečnost, človeška bližina. V iskanju razlik je bolečina. Mit o družini Tomažič je ovržen. Odnosi med materjo in hčerjo so razrahljani, celo patološki, zaročenca še zdaleč nista Romeo in Julija, v njuni smrti ni prav nič romantičnega. Osebe niso nikakršni junaki, še zdaleč niso idealizirane. Posebej Stanko Vuk je prikazan kot dvolični svetohlinec, ki ima vero bolj na ustih kot v srcu. Svojo ženo istočasno obožuje in trpinči, iz nje želi narediti žensko po lastni podobi, a ona je samosvoja in neuklonljiva. To ni nobena romantična ljubezen, to je prava osebna in družinska drama, ki se stopnjuje do vrhunca, ko Dani ljubezen išče po svoji razkošni vili in svoje srce v podobi straniščnega papirja, namočenega v rdečo brozgo, obesi na štrik, v domačo dnevno sobo pa se usuje pesek, kot bi se navidezna romanca zdrobila na tisoče za zmeraj razdruženih koščkov. Strel ni tragičen, tragična je sama izguba pristne človeške bližine; ljubezni ni več že mnogo prej, preden obležita v mlaki krvi. Oder postane eno samo razdejanje, med ruševinami dokončno obleži tudi osamljena in za življenje ogoljufana mama Ema Tomažič, ki je skupaj z doprsnim kipom svojega sina - narodnega heroja - odvržena na smetišče zgodovine. V petek, 16. januarja, sem si v Trstu ogledal predstavo Zaljubljeni v smrt in bil nad njo očaran, tako da sem opolnoči doma sedel za računalnik in zapisal svoje vtise,ki so mišljeni kot izjemna pohvala vašemu delu. Zaljubljen sem v Trst, v vse, kar je tržaškega, obožujem Borisa Pahorja, obožujem zgodbo o mladoporočencih Vuk-Tomažič in zdaj obožujem tudi vas, ki ste začutili izjemnost tržaške slovenske stvarnosti in jo prelili v izjemno učinkovito dramatizacijo. To sem vam želel sporočiti. Iskreno vam čestitam za vaše izjemno delo in vas prisrčno pozdravljam. 18. 1. 2009

Mara Zerjal

Predstava me je globoko ganila, na trenutke je bila pretresljiva. Posebno mi je bil všeč lik Danice Tomažič, ki sanja o "normalni" zakonski sreči in se ji te sanje ne izpolnijo. Ravno tako me je pretresla Ema Tomažič s svojo togostjo in navidezno ravnodušnostjo, s katero poroča o dogodkih v svoji družini. Stanko Vuk pa je v tem delu neposrečen in deluje zelo nestabilno. Menim, da bi se nekaterim erotičnim prizorom lahko mirne duše izognili, saj so odvračali pozornost od globljih konfliktov v drami. Vsekakor je bila predstava zelo dobra. 25. 3. 2009