El amor brujo je balet, ki ga je v letih 1914–15 po libretu Gregoria Martíneza Sierre zložil Manuel de Falla. Leta 1916 je Falla priredil izvedbo dela za sekstet in mali orkester, naslednje leto pa je ustvaril koncertno različico, tudi za mali orkester.
Leta 1914 ga je kot gitanería (cigansko delo/partituro) naročila Pastora Imperio, znana ciganska plesalka flamenka. Delo je bilo pisano za glas kantaore, plesalce in komorni orkester. Izvedeno (neuspešno) je bilo leto pozneje v Teatru Lara v Madridu 15. aprila 1915. Naslednje leto je Falla delo spremenil: skrajšal, razširil orkestracijo, odstranil dialog, vokalni del zmanjšal na tri kratke pesmi za mezzosopran. To različico je 28. marca 1916 izvedel Madridski simfonični orkester pod vodstvom Enriqueja Fernándeza Arbósa.
Leta 1924 je Falla El amor brujo preoblikoval še enkrat, in sicer v enodelno »baletno pantomimo«. V tej različici je delo še danes najbolj poznano, prvič uprizorjeno je bilo leta 1925 v Parizu, 1927 v Metropolitanski operi.
El amor brujo je zgodba o andaluzijski Ciganki po imenu Candela. Kljub ljubezni do moškega z imenom Carmelo je bila obljubljena drugemu, s katerim so jo tudi poročili. Po dolgih letih je Candelin mož umrl (ubil ga je mož ženske z imenom Lucia), a še naprej – v duhu/v sanjah preganja svojo ženo. Candeli, ki je zdaj vdova, je ponovno omogočeno ljubezensko razmerje s Carmelom, a jo še vedno preganja duh pokojnega moža. Vas, v kateri Candela živi, to ve, a jo kljub temu označi za noro, saj vsak večer pleše s pokojnikovim duhom. Po pogovoru z vaškimi ženami ugotovi, da ji je bil mož nezvest. Razkrije se, da je bila ljubimka njenega moža Lucia (žena morilca njenega moža). Candeli in Carmelu svetujejo, da je za odganjanje duha treba odplesati poseben ritualni ples (»Danza ritual del fuego«), kar onadva tudi storita, a brez pravega učinka. Duh je še vedno obseden s Candelino dušo. Nazadnje Candela uspe nagovoriti Lucío za večerno srečanje, z razlogom, da jo poveže z nekdanjim ljubimcem, njenim nekdanjim možem. Ko se ta pojavi, se začne nočni ritualni ples Candele z moževim duhom. A v trenutku, ko bi jo moral mož odpeljati, se mu Candela izogne, namesto nje pa duh moža odide z ljubimko Lucio (»Danza del juego de amor«). Od zdaj naprej Candela in Carmelo lahko končno uživata v svoji ljubezni.