Dramatika Ivana Cankarja je bila v vseh sto letih delovanja Šentjakobskega gledališča repertoarna stalnica, in sicer od režij Milana Skrbinška do uprizoritev v zadnjih sezonah. Šentjakob je v svoji zgodovinski pomembnosti odigral še eno veliko vlogo - na njegovem odru je nastopil tudi velikan slovenske poezije Srečko Kosovel s svojim pomenljivim nagovorom o pomembnih dejanjih na šentjakobskih deskah.
Ivan Cankar in Srečko Kosovel sta imeni, ki sta povezani z vrhunsko literaturo, vselej aktualno v polju širših ustvarjalnih razsežnosti, prepleteno s slovenstvom in družbeno klimo, ki v času, ko je naša država v Evropski skupnosti, presega regionalne meje.
Gojmir Lešnjak je že vrsto let zelo uspešen režiser uprizoritev na odru ŠG, s svojimi koncepti navdušuje občinstvo in več kot očitno je, da igralski ansambel z njim rad in naklonjeno sodeluje. O tem pričajo in prepričajo sijajna ansambelska igra, odrsko vzdušje in uprizoritveno sporočilo. Vsekakor menimo, da bo prav tako uspešno kot vselej doslej zrežiral ter predvsem (tako kot z ovacijami in številnimi priznanji nagrajeno predstavo Petelinji zajtrk po besedilu Ferija Lainščka) odrsko uresničil Cankarjevo besedilo Za narodov blagor v polju slovenske gledališke uprizoritvene omike in našel nove vsebinske in sporočilne poudarke, s čimer se bo Šentjakob vnovič podal na pot svoje Cankarjane. Vsako obdobje v slovenskem gledališču se vedno znova vrača k uprizarjanju Cankarjeve dramatike, ker je vselej odmevna v času. Vsaka nova uprizoritev je drugačna od prejšnje, ker prinaša nove poudarke, saj dramske osebe »delujejo v imenu naroda« in gledališča. Ob nastanku drame (1900) je Ivan Cankar Borisu Kraigherju napisal, »da je stvar naperjena proti tistim veljakom slovenskim, ki imajo v svojih rokah narodov 'blagor' /…/ proti tistim ljudem namreč, ki mislijo, da so narod, a niso drugega kot svinje«.
