Proletarska tragedija.
Büchnerjev Woyzeck je nastal na osnovi dokumentarističnih zapisov in polemike, ki se je v časopisu Henkes Zeitschrift für Zurechmungsfahigket razvila okoli umora iz ljubosumja. Nekoliko pozneje sta se zgodila še dva podobna umora, za katere raziskovalci Büchnerja menijo, da sta prav tako vplivala na nastanek nedokončane in fragmentarne drame. Büchnerjeva odločitev za tak pristop seveda ni naključna. Bila je posledica zavestnega preloma z ustaljenim idealističnim pisanjem, ki življenja ne prikazuje takšnega, kot je, v vsej njegovi paradoksalnosti in banalnosti, temveč ga poskuša idealizirati in ideologizirati. Büchner je najostreje napadel idealistično umetnost, ki namesto živih ljudi prikazuje izumetničene lutke oziroma marionete in jih postavlja v skonstruirane situacije, ter se v nasprotju s tem boril za realistično ali že kar naturalistično metodo pisanja. Zavzemal se je za junake iz mesa in krvi, z vsemi slabostmi in pomanjkljivostmi, ter za situacije, v katerih bi se lahko prepoznal sleherni izmed nas. Büchner se ni poglobil le v temine Woyzeckove osebnosti, ampak tudi v temine družbe, ki ga pripelje do nesrečnega razpleta njegove zgodbe. Prav temu malemu človeku, ki stopi iz anonimnosti šele takrat, ko zagreši umor oziroma prestopi mejo, je avtor namenil vso svojo pozornost. Nekateri teoretiki so zato tekst poimenovali kot prvo »proletarsko tragedijo«, saj je v njej avtor kar nekaj let pred Marxom opozoril na družbene probleme. Büchner drame zaradi prezgodnje smrti žal ni uspel dokončati. In prav zato je za režiserje drama zmeraj znova izziv, kako iz fragmentov rekonstruirati Büchnerjevo sporočilo oziroma dodati svoj režiserski podpis.
Režiser Igor Pison je takole definiral svoj pogled na Woyzecka: "Nastopajoči liki nihajo med groteskno masko in ciničnim zavedanjem, da se v taki družbi ne more ničesar spremeniti. Vsak preobrat je v njihovih očeh le manjši šov, ki omili dolgčas in čakanje na nov pripetljaj. Celo tragični umor Marie je po mnenju domačinov samo slabo uspeli dogodek. Besedilo s svojo fragmentarno in odprto formo ne kliče samo po zgodbi, ampak se tudi sprašuje, ali je še mogoče najti smisel v raztreseni, kruti in pretežno maščevalni družbi. Tako kot v svetu okrog nas je tudi v tem besedilu v ospredju monolog – mnenje drugega lahko utišamo z nasiljem. Kaj zapušča taka družba prihodnjim generacijam? Jok Woyzeckovega otroka se nam zareza v uho. Heiner Müller je opozoril, da Woyzeckova rana še ni zaceljena. Če ne bomo posegli s sočutjem in ljubeznijo, bo še naprej krvavela."
