Mit o Sizifu Alberta Camusa se konča s tezo, da Sizif zanika bogove in da je Sizifov svet, svet brez gospodarja. Ko nam ta Sizif spet pripoveduje starodavni mit o sebi, pride do komičnega preobrata in nastane šala, v kateri ljudje niso več igrače v rokah bogov, ampak bogovi postanejo igrače v rokah človeka.
Predstava Vic o Sizifu - lažni mit o bogovih in ljudeh - mimogrede pogleda v razpoke običajnih mest grške mitologije in nas v camusovskem slogu pripravi do tega, da se vprašamo, ali je Sizif največji prevarant med smrtniki ali preprost drznež, ki noče umreti. Je večno potiskanje kamna pravična kazen ali le krivična izkušnja egoističnega boga? So Camusove metafore o Sizifu kot delavcu ali o Sizifu kot Don Juanu še vedno izključujoče, ali lahko Sizifa, zdaj kot šaljivega junaka, vidimo tudi kot mačo-kapitalista, torej ljubitelja kiča?
Enostranskost starodavnega mita, ki dominantno zagovarja bogove – moške, omalovažuje boginje – ženske in iz smrtnikov – ljudi dela nesmiselne junake ter večplastnost Camusovega besedila, so nam razkrili, da se v Sizifu še skriva pomen in da si lahko predstavljamo Sizifa, poleg tega, da je vesel tudi žalostnega.