V agoniji, drugo dramo iz cikla o Glembajevih, je hrvaški književnik Miroslav Krleža napisal leta 1928 (tri desetletja in pol zatem je dvema dejanjema dopisal še tretje), v njej pa izrisal usodne dogodke nekega zgodnjejesenskega dne in noči, v katerem si življenje najprej vzame zaradi kvartopirstva zadolženi baron Lenbach, pozno ponoči (potem ko spozna, da je tudi njeno upanje na zvezo in poroko z ljubimcem, advokatom Križovcem, ki ga iskreno ljubi, jalovo) pa še njegova žena, baronica Laura.
Beograjska uprizoritev obeta izrazito avtorsko branje za režiserko, ki izpušča celotno prvo dejanje in nas v dramsko dogajanje uvede šele po tem, ko je detronizirani Lenbach že storil samomor. V agoniji ni več »epska zgodba neke ljubezni«, temveč drama o »prvi zarji sodobne dobe«; licemerje, cinizem in pokvarjenost advokata Križovca, ki si z denarjem in vplivom lahko kupi vse, tudi ministrski stolček, je po njenem model procesa »modernizacije« družbe, ki se je začel po prvi svetovni vojni in smo mu danes priča v njegovi zreli fazi. Zato je drugačen tudi konec drame. Ko Laura namreč spozna zlaganost svojega intimnega in eksistencialnega položaja, pištole ne usmeri več patetično in melodramsko proti sebi, kakor si je zamislil Krleža, temveč z dvema natančnima streloma ustreli Križovca, da bi se s tem na neki globlji ravni osvobodila okov, ki so ji uničili življenje.