Urbani zarisi

Serija urbanih koreografij, ki jo je koreografinja in plesalka Mateja Bučar med letoma 2009 in 2016 umeščala v različne javne urbane prostore (Zelena luč, 2010; Parking packing, 2012; Neumestljivi, nedoumljivi, 2013; Zelena miza, 2015), s svojo estetsko opno koreografskih formacij, ritmi vsakdanjih opravil in družabnih ritualov, harmoniziranimi kompozicijami kaotičnih prehodov in nefunkcionalnimi, a smiselnimi koreografskimi komentarji arhitekturnih linij gledalcu na zabaven način nadene očala, s katerimi lasten kinetični avtomatizem lahko zagleda kot problem. Urbane koreografije s plesnimi odredi obiščejo mimoidoče in pešce, generične gledalce, ki jih terjajo prijavni obrazci javnih fundacij. S komaj opazno prisotnostjo vdrejo v rutino krajev, ki sicer imajo imena in jih običajno naseljujejo samo hitri prehodi in hipni postanki pred nadaljnjimi opravki. Kadar se gledalec znajde v urbani estetizaciji mesta, se ozre naokoli, saj ga obide tesnoben občutek, da prav vsi okoli njega nastopajo v koreografiji.