Plesna predstava najpomembnejšega japonskega koreografa in plesalca Sabura Teshigaware o neuresničljivi ljubezni in njenih tragičnih posledicah je popolna senzorična izkušnja in doživetje plesa v povsem novi luči.
Keltsko legendo o Tristanu in Izoldi so prvič zapisali v 12. stoletju. V tragični zgodbi o uničujoči strasti med junakom in ženo njegovega fevdalnega gospoda je Richard Wagner prepoznal svoje ljubezensko razmerje z Mathildo Wesendonck in leta 1854 začel pisati operno različico zgodbe. Končana je bila leta 1859, prva izvedba pa je bila leta 1865 v Münchnu.
Predstava Tristan in Izolda Sabura Teshigaware in Rihoko Sato je zasnovana na posameznih delih Wagnerjevega epohalnega dela, zaokroženih v izvirno glasbeno in plesno celoto. Temelj glasbene strukture je repeticija, izhaja pa iz prepričanja o usodnosti, neskončni prepletenosti in tragičnosti neizpolnjene (popolne) ljubezni. Tako kot v drugih njegovih projektih gre tudi tokrat za poetično popotovanje, preplet različnih izraznih sredstev, za navidezno odsotnost zgodbe, za prednost čutnega pred razumnim.
Saburo Teshigawara (1953) je umetniško pot začel leta 1981, po opravljenem študiju upodabljajočih umetnosti in klasičnega baleta. Leta 1985 je skupaj s Kei Miyata ustanovil skupino Karas, ki še danes deluje na ustvarjalnih področjih od plesa, filma, razstav, opere in umetniških instalacij do video umetnosti. Teshigawarovo delo sodi v isto kreativno polje kot ustvarjanje Kazua Ohna, skupine Sankai Juku in Kei Takei, ki vsi težijo k prevladi simbola nad zgodbo, k prepletu naravnih elementov in visokotehnoloških odrskih rešitev.