Točka osi raziskuje dinamično izmenjavo med risbo in gibom, pri čemer je v ospredju proces nastajanja, vzpostavljanja odnosa pred končnim produktom. Projekt je zasnovan kot spreminjajoče se okolje, v katerem biva telo. Vizualni in kinestetični proces sta osredotočena na linijo in relacije telesa do ustvarjanja pomena.
Izhodišče narisanih, projeciranih in izsekanih kiparskih tvorb so risbe iz serije Neverending (P. Maher, 2010, arhivsko črnilo na papirju), kjer se kiparsko telo oblikuje iz neprekinjene linije. Navidezno gibanje linij in neenakomerno nagibanje teže okoli točke osi ter odmikanje od le-te izoblikuje volumen nakopičenega, izrisanega materiala. Zdi se, da je risba gibljiva in vedno se spreminjajoča, kot telo performerja. Padanje je osnovno izhodišče gibanja, saj je vztrajanje prisotno v repeticiji nihanja telesa. Ples je postavljen v galerijski prostor, da lahko z gledalci deli isto ravnino.
Gibalna instalacija se med drugim ukvarja s pomenom pojma horizontalnosti, s katerim je Pollock osvobodil umetnost vezano na platno in spravil v pogon performersko zasnovano umetnost. Horizontalnost je, kot je zapisal Walter Benjamin, ravnina, ki vsebuje znake, vertikalnost pa je ravnina reprezentacije in vsebuje objekte. Raziskovanje horizontalnosti znotraj preseka plesne in vizualne umetnosti srečamo tudi v nekaterih delih Trishe Brown, ki bodo referenčni material za delo.
Točka osi oživlja in posodablja vprašanje odnosa telesa v gibanju do figuralike, teme, pomena in njegovega pojavljanja v reprezentacijskem prostoru. Sooča se z vprašanji, kako ustvariti prostor, brez da bi označil teritorij, in ustvariti dogodek izven politike kolonializma. Točka osi preči razmerje med ženskim in moškim principom, vztrajanjem in minevanjem. Padajoče telo, v dialogu z gravitacijo upogiba linearno perspektivo, in s svojo konstantno akcijo ustvarja vizualno-kinetično, t.i. ugodje v nelagodju, ki ga pri gledalcu sproži občutek nihanja.
