Ciril Kosmač je novelo Tistega lepega dne objavil leta 1938 v Sodobnosti in konec koncev presenetil, kajti umetnina je nastavljena humorno in razposajeno, kot v pisateljevem opusu nikoli poprej in niti pozneje. Lahno karikiranje likov, blaga satirična ost, neprikriti odpor zoper fašizem, rešilna bojevita sproščenost, sentimentalnost, klenost in izjemna človečnost, da ne govorimo o mojstrski strukturi novele – vse to vpenja besedilo v izjemni literarni dosežek, ki je v svoji navidezni preprostosti izstopajoča mojstrovina slovenske književnosti med obema vojnama. Iz tega je leta 1962 nastal kultni film režiserja Franceta Štiglica. Povedano ni brez pomena za razumevanje napora, ki ga zahteva prenos proznega tlorisa na gledališki oder. Srečko Fišer je moral pri dramatizaciji Tistega lepega dne preseči literarno zgodovinski spomin, opustiti močno sled beločrnega filmskega zapisa in ugledališčiti kopico najrazličnejših leg, likov, značilno Kosmačevo psihologijo ter družbeni okvir, natančno določen čas italijanskega fašističnega zla. Fišerju je vse to uspelo z natančno gledališko zarisavo prizorov in celote, z jezikovno dinamiko, pri čemer se je poslužil vipavsko goriškega narečja in diferenciral jezikovne plasti, glede na osebe, na italijanščino in slovenščino oziroma narečno barvo.
Uprizoritev Tistega lepega dne je gostovala na:
- Dnevih komedije v Celju, 2001
- Tednu slovenske drame v Kranju, 2001
