Gisela Müller je v berlinskem plesnem centru Tanzfabrik od leta 2004 voditeljica pedagoških programov. Plesno pot je začela v trenutku, ko so se eksperimentalne prakse ameriškega postmodernega plesa začele širiti, mešati z novimi evropskimi koreografskimi impulzi 80. let in ko so se različne plesne prakse in tehnike podvrgle izrazitim hibridizacijam. To vznemirljivo obdobje nekega estetskega in pedagoškega plesnega preobrata, ki se je pomešalo z izjemno navdihujočo evropsko plesno produkcijo 80. let, je formiralo plesno ustvarjalko Giselo Müller, ki se po dveh desetletjih pedagoškega dela vrača na oder.
Ples je študirala v Parizu, končala študij na School for The New Dance Development v Amsterdamu in konec 80. let daljše obdobje preživela po različnih plesnih studiih in izobraževalnih programih v New Yorku. Tako v ZDA kakor tudi v Evropi je plesala pri vrsti plesnih ansamblov, leta 1992 pa ustanovila svojo skupino The Move Company in ustvarila vrsto koreografij. Med letoma 2006 in 2010 je bila Gisela Müller gostujoča profesorica na Meduniverzitetnem plesnem programu HZT Berlin, kjer je ustvarila in vodila akademski program prve stopnje za Sodobni ples, njegovo kontekstualizacijo in koreografijo. Je tudi članica upravnega odbora (decision making body) balkanske plesne mreže Nomad Dance Academy.
Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj se bo Gisela Müller ponovno odločila za nadaljevanje svojega koreografskega dela, četudi predstava Spet jaz, vendar ne sama ne daje vtisa, da bi se njeno umetniško delo kadarkoli prekinilo, ampak da je plod precej dolgega in temeljitega raziskovanja potentnih stičišč plesne, radijske in zvočne umetnosti. K sodelovanju je namreč povabila Andija in Hannesa Teichmana (Gebrüder Teichmann), elektronska glasbenika, didžeja in aktivista berlinskega tehno podzemlja in kulture, ki prisega na moto »Naredi sam!« (Do it yourself!).
Ustvarjalci predstavo zasnujejo na načinih, kako omenjeni mediji rabijo prostor, na materialnih virih gibanj, ki so zanje značilni (zvok in telo), kaj zanje pomenijo določeni kraji v stvarnem prostoru in kako je možno misliti njihovo komplementarnost. Raba prostora in telesa jim omogoča, da z različnimi tehnologijami najprej označijo nahajališča gradiv in da jih postopno transformirajo v umetniški objekt, v katerem koreografski in zvočni mediji niso več ločljivi. S tem predstava Spet jaz, vendar ne sama seže onstran kompozicije, na področje interdisciplinarne umetniške konstrukcije.
Umetnica in teoretičarka Anna Friz razume radiofonsko subjektiviteto kot delno, pogojeno z odmevom in udejanjeno v agregatu telesa in elektronike. Snemalne in prenosne (broadcasting) tehnologije omogočijo, da se glasove sliši daleč od njihovega izhodiščnega kraja, vendar jih kljub temu ne kaže misliti ločeno od telesnih virov. Prenos zvoka omogoča vpogled v imanentnost odtisa, enkratnosti in nezamenljivosti, ki jih je ustvarilo neko specifično telo. Naslov predstave Spet jaz, vendar ne sama je mogoče razumeti tudi, kot da ga izreka personificirana koreografija, ki se ponovno zagleda v podatku prenosnika: v zvočni sliki. Enako informativna zna biti gibljivost radijskega ali zvočnega telesa za skladatelja predstave. Skratka, predstava nam na edinstven način omogoči vpogled v različne načine poslušanja slike (gibljivega telesa na odru) in gledanja zvoka (ki ga zvočna umetnika ustvarita in procesirata) ter na specifičen način sprosti naš recepcijski instrument.