Barbara Novakovič je zasnovala predstavo, ki se opira na bogato ikonografijo upodobitev spanja iz Stare in Nove zaveze (Ezekiel, Job) in temelji na besedilih R. Descartesa, Svetega Avguština in ostalih literarnih referenc ter vizualnih umetnikov, ki so preučevali spanje. Mestoma se v projektu odpirajo prehodi za t.i. sladke sanje, nočne more in sanjarjenje. Iz ene strani pritiska neke vrste sila, ki želi dogajanje na odru uspavati in iz drugi strani vznika potreba po budnosti. Performer potuje iz prizora v prizor skozi imena in podobe iz zgodovine umetnosti in literarnih junakov ter hkrati biva v sanjah ali sanjari v budnosti. Miselni okvir predstave je področje sanj, v središču je imaginacija in čutnost, (legenda oblik, popačenih perspektiv) – telo v umetnosti med budnostjo (onstran sanj) in sanjami.
Meditirajoči subjekt postane dvomeči – ob nerazločljivosti sanj in budnosti.
Naše življenje ni nič drugega kot sen, še več, naše bedenje je celo bolj zaspano od samega spanca, naše sanje pa veljajo več kot naš racionalen govor.
Mais – nour veillons dormans ou veillans dormons?
- Montaigne
