Anita Wach in Grega Zorc grizeta, grabita, objemata, sesata drug drugega. Parazitirata in se opravičujeta. Neločljivo soobstajata. V razmerju vzajemne soodvisnosti vsak njun gib postaja člen neskončne verige namenov in reakcij.
Predstavo je navdihnila knjiga Parazit francoskega filozofa Michela Serresa in njegova teza, da je parazitizem edino možno naravno razmerje.
Parazit. Tisti, ki jemlje hrano iz mize drugega, ki izkorišča, izrablja, zlorablja. Tisti, ki se zažira, ki ničesar ne daje v zameno, ki ničesar ne ustvarja, ničesar ne deli z drugimi, ki nikomur ni v oporo in se za nikogar ne žrtvuje.
V času poveličevanja brutalne moči, v času posojil, dolgov, prevar, podrejenosti, manipulacij in medsebojne odvisnosti, je parazita zelo težko prepoznati. Drug v drugega uperjamo prst, obtožujemo se z zažiralci in krvosesi, se branimo pred temi očitki in ogorčeno zagovarjamo svojo nedotakljivost. Nihče noče biti parazit, to nizkotno in zavržno bitje evolucije, ta cinična pomota narave.
Kaj pa, če razmerje temelji zgolj na enosmernem odnosu dajanja in jemanja – in nič drugega? Je parazitizem resnično edini temelj in celo pogoj za kakršnokoli razmerje? Serres trdi, da je parazitizem temeljno “dejstvo” obstoja vsakega živega bitja.
Parazitski odnos je oblika neločljivega in nedemokratičnega sožitja, razmerje vzajemne soodvisnosti, v katerem vsaka poteza postane člen neskončne verige namenov in reakcij. Parazit je strategija preživetja. Parazit zavrača nasilje. Dokler gostitelj ostaja pri življenju, dokler se lahko hrani z njegovim življenjem, parazit živi v harmoniji z njim. Ideali parazita so nepremičnost, hibernacija, popolna podreditev… Dokler se njegov gostitelj lahko premika in diha – pa naj je to partner, družina, mesto, država, kontinent ali planet – je parazit svoboden.
“Performerji uprizarjajo kako težavni, neuravnovešeni in ranljivi smo lahko v razmerjih (z ljudmi, predmeti ali pojavi), ki lahko prerasejo tudi v brutalni preizkus naše osebne integritete, ponosa, individualnosti, samostojnosti, samozadostnosti in potrpežljivosti … Čeprav vse bolj postajamo občutljivi na manipulacije, intervencije in vplive, hkrati ostajamo negotovi, izgubljeni in nemočni; nezmožni odločitve, da bi se v razmerju izrekli za da ali ne.” (M. Dobosz, teatruglodna.blogspot.com, oktober 2018)
