Zgodba Othella je preprosta. Othello, vojak, za svojega poročnika ne izbere Jaga, bojnega tovariša, temveč moža, ki »nima pojma o zasnovi bitke nič več ko baba«, Cassia. Jagova prizadetost je razumljiva, ne zaradi poklicnega »izdajstva«, marveč predvsem zaradi zavisti. Cassiu zavida položaj poročnika, vendar je njegov gnev usmerjen predvsem v Othella, kar priča o tem, da njemu, uspešnemu eksotičnemu vojaku z lepo ženo, Desdemono, zavidaše bolj. Zato Jago spletkari, laže, krade in ubija; Othello verjame, Desdemona pa nasrka. Pa še kakšna rit in srajca zraven. Laž je namreč najboljša ljubimka teatrskih blodenj.
Sredi 19. stoletja so v Chicagu igrali uprizoritev Othella. Med predstavo se je neki gledalec tako vživel v dogajanje, da je, prepričan v dejansko pokvarjenost osebe in brez zavedanja odrske iluzije, izvlekel revolver in ustrelil Jaga. Do smrti. Igralcu so na nagrobni kamen zapisali: »Tukaj počiva največji igralec«. Kajti, ko znameniti otrok iz Andersenove pravljice z nedolžno odkritosrčnostjo reče, da je cesar nag, nas osvobodi morečega pretvarjanja in nas nehote prisili, da se soočimo z dejanskim stanjem stvari. Vendar se mi še vedno trapimo z neko iluzijo umetnosti, ki spreminja svet, pa čeprav je lažna. Saj gledališče obstaja šele v tistem trenutku, ko smo pripravljeni verjeti v laž, torej ko verjamemo, da je to, kar vidimo resnično, čeprav vemo, da ni in prav zaradi tega vstopamo v laž. Če bi delali revolucijo, bi morali zasesti sodno dvorano, ne pa kot francoski študentje maja leta 1968, ko so zasedli gledališče, mesto laži. Za revolucijo nimamo časa, samo dvakrat se živi, enkrat zase in enkrat za svoje s(r)anje, resnice ne vemo in vam je ne moremo povedati, zato smo raje lažnivci.
Othello je zaradi svoje preprostosti popoln gledališki tekst. Kdor se odloči, da ga bo uprizoril, ima na razpolago ogrodje človeških odnosov, odločitev in zablod, katerih vzrok je ravno prav zamolčan, da prenese skoraj vsako projekcijo. Tragedija, kot je Othello v svoji praznini širokogrudno vabi k temu, da besedilne luknje zakrpamo sami in s tem odpira prostor divji svobodi interpretacije. Kar sledi, morda ni res in morda ni tisto, kar je mislil Shakespeare, zato predstava postane plod naše interpretativne samovolje, upajoč na to da, bodo naše blodnje tako spretno zlagane kot njegove in, da bodo obveljale za resnične.
Matjaž Pograjc
