Skeniranje same sebe. Iskanje svojega prostora na sceni. Med igro in plesom, med Ljubljano in Sarajevom ... kje je moje mesto? V predstavi skEna raziskujem, kako so okoliščine mojega otroštva in dejstvo , da sem odraščala v času vojne v Sarajevu, oblikovale osebu kakršna sem danes.
Kot otrok sem se počutila kot v filmu La vitta e bella, vsi so me poskušali zaščititi pred vojno. Najbolj se spomnin zelo lepih stvari, največ igre v zaklonišču. Vendar pa sem odkrila, da obstajajo nekakšni spomini, ki se vrnejo nenajavljeni, spomini, ki so ostali v telesu. Čutim jih, ko hodim po ulici in sem prestrašena brez konkretnega razloga. Zaznam jih, ker desetkrat preverjam, ali so hišna vrata zaklenjena. Nosim spomin, da sem v tistem času začela jecljati.
To težavo sem prebrodila ravno zaradi igre. Edini prostor, na katerem se počutim popolnoma varno in hkrati popolnoma živo, je oder. Na njem mi je tako, kot nekdaj v zaklonišču. A igra, oziroma obrobje tega poklica me duši. Me je vojna spet dohitela in se preselila vame?
