Presunljiv psihološki portret posameznikove volje do moči v dramatični Verdijevi pisavi.
Glasbenogledališki genij Giuseppeja Verdija se je v razponu kar šestih desetletij njegovega aktivnega skladateljevanja udejanjil v številnih opernih mojstrovinah, izmed katerih je bilo ustvarjenih kar nekaj del, s pomočjo katerih so skozi Verdijevo ekspresivno in obenem docela človeško sočutno glasbeno pero na novo zaživeli fragmenti italijanske zgodovine. Prav te nove zgodbe, prežete z mojstrsko dognano glasbeno dramo, so tisti primer umetniške resnice, s katero je Verdi ohranil trajno mesto v svetovnem opernem panteonu. Mednje sodi tudi zgodba o junaškem, toda plebejskem pomorščaku Simonu Boccanegri, ki je po volji ljudstva postal dož Genove sredi 14. stoletja. Razklan med bremenom lastne zgodovine – muči ga predvsem izguba hčerke, ki jo po spletu okoliščin pod imenom Amelia Grimaldi najde šele po 25 letih – in političnimi ambicijami svojih nasprotnikov, se Boccanegra odloči poiskati novega zaveznika v podobi svojega bodočega zeta Gabrieleja Adorna, ki mu je Amelijina roka obljubljena v zameno za pomoč pri porazu uzurpatorjev Boccanegrove vladavine. Velikopotezna dramatičnost opere, ki je širši mednarodni uspeh doživela šele po Verdijevem angažmaju pesnika in skladatelja Arriga Boita, ki je revidiral izvirni Piavejev libreto, in praizvedbi v milanski Scali leta 1881, je v režiji Arnauda Bernarda in pod dirigentsko taktirko Francesca Rose prvič v zgodovini uprizorjena na velikem odru mariborske opere.
