Sen plesne noči je predstava o občutljivosti duha, o vidno nevidnih silah plesalčeve notranje biti, ki izhaja iz njegove zavesti, potreb, spoznanj, čustev in hotenj. V tej razsežnosti lastnega imanentnega procesa se objektivna resničnost ves čas izmika in briše meje med iluzijo in dejanskostjo, med strastjo in razumom ter skozi ironično resonanco išče svoj nov modus operandi, ki kot intenzivna, estetsko organizirana in ozaveščena zaznava postaja gledališka izkušnja, ki razpira pot novim zmožnostim branja plesne predstave.
»Naj gre za telo drugega ali moje lastno telo, lahko človeško telo spoznam le tako, da ga živim, kar pomeni, da vzamem na svoj račun dramo, ki se v njem odvija, in se z njim stopim. Jaz sem svoje telo, vsaj dokler imam neko izkustvo.« (Merleau-Ponty)
